Prijazen pogovor z našim najboljšim smučarskim skakalcem o talentu, brcah v zadnjico, nemškem ziheraškem slogu skakanja, žuriranju med skakalci, postavljanju medijskih meja in svojih najljubših jedeh.

Peter Prevc je med skakalno elito že toliko časa, tako veliko je do­segel, pa tako zrelo deluje, da človek zlahka pozabi, da je septembra letos praznoval šele svoj 23. rojstni dan.

Naj malo obnovimo: dve medalji z njegovih drugih olimpijskih iger v Sočiju (sreb­ro s ta male in bron s ta velike), dve posamični medalji s svetovnih prvenstev (srebro z velike, bron z male v Predazzu 2013) ter še eno ekipno (bron v Oslu 2011) ter dvakrat drugo mesto v skupnem seštevku svetovnega pokala. Več od njega je med Slovenci 'skupaj spravil' le legendarni Primož Peterka, s katerim se hočeš nočeš ponujajo primerjave, a se te pri dosežkih potem tudi hitro nehajo.

Če pri Peterki nekako nikoli nismo vedeli, kaj se bo z njim zgodilo pa koliko časa bo trajalo (in upali, da bo čim dlje), se pri Petru razume, da bo vlekel, vlekel daleč in uspešno in da bo, denimo, na SP tam enkrat leta 2036 še vedno konkurenčen. Dvajset let starejši Noriaki Kasai namreč dokazuje, da je to celo mogoče, vsaj pri Japoncih.

Dobili smo se v Planici, ki je sredi septembra spominjala na veliko gradbišče, se z vlečnico povzpeli na vrh velikanke in občudovali pogled v globino. No, midva s fotografom sva ga, Peter ga je že navajen. Od maja, ko se skakalcem nehajo počitnice, do konca novembra, ko se začnejo prve tekme, je Planica največkrat njihov prvi dom.

PB: Pred kratkim je po vrhovih nad Planico zapadel sneg. Kakšen refleks sproži ta v vas?

PP: Ko je zapadel, sem si rekel: »No, zdaj bo pa treba čim prej na sneg.« Na žalost smo bili prav takrat, ko je zapadel, na pripravah in ga nisem mogel ošlatat, gotovo pa mi ta prvi sneg po vrhovih pravi, da bo zima kmalu tukaj.

PB: Vaši kolegi so bili septembra v Rusiji, na Japonskem in v Kazahstanu. Vi niste šli z njimi. Zakaj?

PP: Da bom te tekme izpustil, smo se dogovorili že maja. Sklenili smo, da bom ostal doma in tukaj opravil priprave. Gre za tri vikende tekem, cel kup poletov, potovanj, ki jih je dovolj že pozimi, in te tri tedne sem se odločil, da bom izkoristil za miren trening.

PB: Kakšna je pa razlika med skakanjem na snegu in na plastiki?

PP: Veliko raje skačem na snegu, čeprav se da delati na katerikoli podlagi. Je pa keramična smučina veliko bolj glasna, kar se pozna tudi pri drsnosti, ker keramika vendarle ni tako gladka kot led. Z menoj je bilo pa k sreči zmeraj tako, da sem veliko bolje skakal, ko sem s plastike prišel na sneg in na led, tako da sem lahko brez skrbi prehajal z ene podlage na drugo.

PB: Že kar nekaj let je od uvedbe poletnega smučarskega pokala. Imate občutek, da se je prijel? Zdi se mi, da ljudje še vedno povezujemo smučarske skoke s snegom?

PP: Ja, zdi se mi, da ljudje ne vidijo smisla v poletnem skakanju. Čeprav smo letos nastopili že kar na nekaj tekmah, Robi je bil zadnje čase celo nekajkrat na stopničkah, tudi jaz sem bil na svojih zadnjih dveh tekmah na stopničkah, ampak še zmeraj me ljudje sprašujejo, ali imamo zdaj pavzo pa kdaj bomo začeli trenirati za novo sezono. Kdaj povem po resnici, kdaj pa tudi rečem, da bomo začeli šele teden dni pred začetkom prve tekme svetovnega pokala.

PB: V številnih športih postajajo priljub­ljene majhne, skoraj družinske ekipe. Recimo takšna, kot jo je imela Tina Maze, po kateri se zgleduje tudi Jakov Fak. Kako je s tem v smučarskem skakanju?

PP: Sam še zmeraj treniram pod okriljem zveze, A-reprezentance, kjer imamo dovolj podpore, dovolj trenerjev in vsega. Mogoče ti, ki trenirajo sami, niso imeli priložnostitreninga po individualnih programih. Ko gre za vrhunski šport, ne more šest ljudi trenirati enako, ker ima vsak drugačne potrebe. V okviru naše reprezentance se vedno prilagajajo posamezniku. Kakšen med nami potrebuje več treninga moči, kakšen več skokov, kdo več suhih tehničnih treningov, se pravi imitacije vizualizacij, in to se pri nas vedno prilagaja potrebam posameznikov. Trenerjev imamo na srečo toliko, da so lahko istočasno na treh koncih in se ukvarjajo s tremi skupinami. Poleg tega je smučarsko skakanje tak šport, da lahko en trening opraviš na enem mestu, za eno skakalnico zadostuje že en sam trener ... No, najbolje bi bilo, če bi bili trije, ampak tudi z enim se da že nekaj natrenirati. Pri smučanju je pa en trener največkrat premalo za eno progo.

PB: Se pravi, da se vaš trening zelo razlikuje od treninga Jerneja Damjana ali Robija Kranjca?

PP: Jernej trenira v svojem klubu, tako da so najini treningi najbrž zelo različni, z Robijem imava pa 80 odstotkov enak trening, preostalih 20 se pa trening prilagaja najinim potrebam. Včasih je treba na skakalnico, da usvojiš kakšen element, včasih v telovadnico. Odvisno od tega, kako se telo odzove na treninge. Kakšen se bo na kondicijske treninge na začetku odzval že po 14 dneh, drugi pa šele po mesecu dni, in če s kondicijo zaostajaš za teden dni treninga, boš težko prenašal iste stvari na skakalnico kot tisti, ki je kondicijsko boljši.

PB: Ko sva se pogovarjala, še preden sem vklopil diktafon, ste rekli, da ste tako dobropripravljeni, da vas to že kar malo skrbi. Seveda pa ne morete vedeti, kako dobri ste resnično, dokler se ne pomerite s tekmeci. V številnih športih obstajajo nekakšni objektivni kazalniki pripravljenosti. V atletiki je to denimo doseženi čas, pri kolesarjih meritve moči na kolesu ipd. Ali obstaja kaj podobnega pri smučarskih skokih?

PP: Skakalci po navadi po rampah vemo, kako dobro smo pripravljeni. Z nižje rampe, s katere se odrineš na treningih pa kljub temu dosežeš zaželeno daljavo, bolje si pripravljen. Pri tem je zelo dobro, da nas je veliko v skupini in da smo vsi zelo močni in si poskušamo zbijati rampo ter se tako spodbujati. Rampo zbijati pomeni poskusiti skočiti dlje z nižjega odskočišča kot skakalec pred teboj, ki potem spet poskuša izboljšati tvoj dosežek itn. Je pa res, da vse reprezentance treniramo ločeno, Avstrijci zase, Norvežani zase, in da se pred prvo tekmo pogosto sprašuješ, kaj si poleti sploh napravil. Po navadi to bolje od tebe vedo trenerji, ker imajo za seboj že toliko let dela, da vidijo, kako hiter si na skakalnici, kako stabilen, kako čepiš ... Vidijo, kak­šna nihanja so na treningih v skokih, so ta nihanja 20-metrska ali samo petmetrska, gre za velike, majhne napake.

Beri dalje...

Najboljši smučarski skakalec Peter Prevc o rekordih, brcah v zadnjico in žuriranju - Intervju - Play

Prijazen pogovor z našim najboljšim smučarskim skakalcem o talentu, brcah v zadnjico, nemškem ziheraškem slogu skakanja, žuriranju med skakalci, postavljanju medijskih meja in svojih najljubših jedeh.