Kuhar nam jo je zakuhal
Roman Vodeb

Petek, 6. marec 2020 ob 02:00

Odpri galerijo

Pred kratkim smo bili v Sloveniji – bolje rečeno: na Filozofski fakulteti (FF) – priča hudi politični oz./in ideološki provokaciji. Senat FF Univerze v Ljubljani je sprejel sklep, na podlagi katerega se t. r. ukinja moški slovnični spol. Po novem naj bi se – oz. se že – ženski slovnični spol (naveden v vseh pravnih aktih FF) štel kot spolno nevtralen. V naslednjih treh letih naj bi se na FF v teh aktih uporabljal (samo) ženski spol – po pretečenih treh letih pa izmenično moški in ženski spol.

No, in ta ideološki poseg v zgodovino slovenske slovnične identitete, v »naravni jezik«, torej to prisilno spreminjanje slovenščine, je posledica LeGeBiTrovsko-feministične ideologije, njihovega aktivizma, ki je zasidran v ideološko jedro ljubljanske Univerze in tudi mnogih posamičnih fakultet (tudi FSD – prepričani pa smo lahko, da bo temu modelu sledila tudi FDV) ...

Že nekaj »urgentnih« intervjujih sem to nepremišljeno (ideološko-politično) potezo označil za neveren (ideološki, politični, družbeni) zdrs, ki lahko – dolgoročno gledano – (posredno) vodi v družbeni kaos in anarhijo. Družbo bi bilo treba vsaj malce »konzervativizirati« beri: jo narediti vsaj malo (spet) konzervativno; ker: v paketu (anarho)liberalizma dobimo tudi neodgovornost in celo moralno nerazsodnost. Problem (anarho)liberalizma, ki jadra na krilih LGBT gibanja in feminizma, je v resnici šibek Nadjaz (glavnih akterjev/aktivistov) – beri: moralna pokvarjenost.

Na FF se je v resnici zgodila simbolna kastracija moškega spola (ne samo študentov in profesorjev). S simbolno kastriranimi moškimi, očetje dotične nacije ne morejo dostojno očetovati svojim otrokom – kar pomeni, da otroci (dečki) Ojdipovega kompleksa ne morejo dostojno razrešiti. Njihov Nadjaz postane deformiran oz. nedograjen – v psihoanalitičnem jeziku bi se reklo, da imajo takšni predojdipalci materinski Nadjaz in so zaznamovani s šibkim Ego/Jazom, s kroničnim strahom (preplašenostjo) in so tudi brez prave (falične) identitete … S takšnimi simbolno kastriranimi očeti pa bodo v družbo prihajali moralno pokvarjeni (mladi) moški, ki bodo samo družbo (z vsemi družbenimi (pod)sistemi) le še bolj spodkopavali in hromili njen razvoj.

Problem vse te kalvarije okrog ukinjanja slovničnega moškega spola je v resnici dekan FF Roman Kuhar, ki je politično nastavljeni. Problematične pa so seveda vse feministke FF (s filozofinjo Evo D. Bahovec in sociologinjo Milico Antić Gaber na čelu). No, če Kuhar ne bi bil deklarirani gej in aktivist LGBT gibanja, ne bi niti doktoriral (vsaj s takšnim doktoratom, s katerim je doktoriral, ne), niti ne bi bil profesor na (katerikoli) fakulteti, še najmanj pa dekan. V teh »družbeno-političnih« časih pa je vse mogoče. Takšna »zgodba o (kariernem) uspehu« je pač klasična zgodba povprečnega gejevskega aktivista (ali pa feministične aktivistke). Tudi gejevski aktivist Miha Lobnik ne bil »Zagovornik načela enakosti«, če ne bi bil politično forsiran – beri: rinjen v družbeno ospredje –, torej nastavljen. Paradigma »nastavljanja« politično in/oz. ideološko kontaminiranega kadra v inštitucije, kjer politična opredeljena in/oz./ali ideološka kontaminiranost v resnici ne bi smela imeti nobenega pomena, je pri nas že kar utečena. Politično nastavljen je bil tudi predzadnji rektor Univerze v Ljubljani Ivan Svetlik (izvoljen l. 2013) – viden predstavnik SD, bivši minister (za delo socialo in družino), ki mu je 2012 (med drugim) referendumsko padel takratni novi Družinski zakonik, ki je imel v latentnem ozadju (prav tako) ukinjanje spolov, istospolne poroke in tudi posvojitve otrok v istospolno partnersko skupnost. Svetliku sta referendumsko padla še dva druga zakona (o malem delu in pokojninski reformi). On pa je za nagrado – torej za politično ubogljivost, lojalnost in poslušnost – postal celo rektor ljubljanske Univerze.

Paradigma, po kateri se je do dekanskega stolčka prebil Roman Kuhar je v resnici bolj podobna »zgodbi« pionirja gejevskega gibanja na Slovenskem (Magnus) dr. Bogdana Lešnika, ki je pred desetletjem za nagrado (za svoj gejevski aktivizem) postal dekan Fakultete za socialno delo (kjer imajo v aktih že dalj časa zapisano dekanjo ženskega spola – trenutno je dekanja res ženska, feministka Vesna Leskošek). Poprej je seveda Lešnik (kot univerzitetni profesor) ideološko »masakriral« mnoge heteroseksualno misleče študente … (OPOMBA: Bil je tudi »rabelj« mojega doktorata »Šport skozi psihoanalizo«!)

Vse to so smeti, ki se dogajajo predvsem na levici, ki je še posebej dovzetna za ideološki aktivizem svojih pripadnikov. Prednjačijo seveda feministke, ki so infiltrirane v vse izobraževalne (pod)sisteme in predvsem ministrstva. Feminizem je v bistvu utrl pot sebi – kot ideologiji – in LGBT gibanju ravno s to subtilno in subvertno infiltracijo v družbenopolitični sistem.

Naj ta zapis sklenem s svojo mislijo (o dekanu FF Romanu Kuharju), ki sem jo zapisal na svojem blogu januarja 2010: »Moj soimenjak Kuhar pa naj gre raje 'na kavč' (po)zdravit svoj militanten odnos do drugače mislečih.« http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/?&date=2010-01-28

Galerija slik

Zadnje objave

Mon, 9. Mar 2020 at 03:00

5317 ogledov

Tečaj fafanja
Odkar mojo predstavo »Lepotica in psihoanalitična zver« mnogi imenujejo »tečaj fafanja« in odkar gledalke po predstavi ponoči ne spijo, si (med sabo) pošiljajo (»zbegane«) SMS-e in se odločajo, da bodo odslej naprej fafale z užitkom, sem dojel, da ima ta moja predstava močne psihoterapevtske učinke – prej sem bolj mislil, da zgolj jezi feministke/»moškinje«, »normalnim« pa da zgolj »misliti«. Torej – (pro)feminističnim ženskam ne priporočam, da si to predstavo – npr. današnjo v LJ-Koloseju (ob 20h) – ogledajo, da ne bodo potem pisarila protestna pisma, kakršnega je mojemu menažerju poslala direktorica CSD Trebnje (Tina Plazar), ko je hotela denar za trebanjsko predstavo nazaj. Prav zanima me, če je šlo vsem 14-im trebanjskim CSD-jevkam, ki so si to predstavo ogledale, na bruhanje. Latentno oz. nezavedno foušijo/ljubosumje do »Monice Bikinksy« vem, da so mnoge čutile. Nelagodja je res nekaj, saj gre za duoTRAGIkomično »(pred)terapijo« – t. i. uvodni intervju nekako testiranje, v jaz, kot Sigman Frojdeb preverjam določena libidinalna/seksualna dejstva o bodoči pacientki Monici Bikinsky. Torej: »Odmev na petkovo predstavo. Ker ste karte ponujali ženskemu kolektivu,  kot ženske smo se počutile skrajno ponižane. Predstava ni vredna  ogleda in obžalujemo nakup vstopnic. Korektno bi bilo, da nam vrnete denar. Ko boste reklamirali to predstavo vam svetujem, da ste korektni,  ker na način kot ste ponujali predstavo sedaj, svoji firmi delate slabo reklamo.« (Kolektiv CSD Trebnje)  »Predstava je bila poslastica; tip z mano je sedel s trdim in pokrit z jakno celo predstavo. Ocena 5 zvezdic« (Gledalka, ki si je s prijateljem ogledala premierno predstavo v MB-Koloseju) »Genialno! Komaj čakam II. dela.« (Gledalec – po predstavi na 1. ljubljanski predstavi) »Najboljša predstava ever. Fenomenalno! Takoj bi zastavila svoje ime za marketing te predstave! (SMS direktorice marketinga v ljubljanskem podjetju)  »Monika je petarda!« (SMS gledalca po predstavi v Trbovljah) »Roman razbija tabuje brez dlake na jeziku, ne slepomiši, ne zavija v celofan, v stilu, kot mu ga daje njegovo visoko inteligentno čelo. Pade čist notr in gledalec se veliko nasmeji in skozi tak "učni proces" nezavedno (na)uči marsikaj, kar mu lahko koristi. To ni klasična komedija temveč prej parodija na zamotane vzorce, v katere smo bolj ali manj vsi vpeti in blagor tistim, ki se zmoremo toliko odpreti in temu smejati :) Kdor si dopusti, lahko ozavesti, predrugači, izboljša svoje delovanje skozi uvide, nadgrajeno miselnostjo ... Pa srečno na poti Življenja!"(zapis gledalke  na Facebooku po predstavi v Medvodah)  “Sledila je predstava, v kateri sem uživala in z enim očesom skrbela, kaj si mislijo prijateljice. Roman je briljanten, kri ščije od truda, da bi ženskam vcepil čist enostavno logiko, naj bomo ženske, naj sprejemamo od moških in moškim tumba, naj dajejo ženskam. Na kratko povzeto seveda. In Monika! Je tako srčkana punca, s tako briljantno podobo "ženske za ožent", da smo malo goltale slino in vsaka pri sebi ugotovile, kje naših moški ne zadovoljimo "u piko". Že to, da gremo na predstavo, poslušamo in sprejemamo predstavo do konca...je pol zmage!" (zapis gledalke na Facebooku po predstavi v Trebnjem) Predstavo si v povprečju ogleda okrog 100 gledalcev; in – res je – včasih nekaj (spolno) zafrustriaranih (žensk) predstavo tudi zapusti. Zadnjo, v Trebnjem, nad katero se Plazarjeva tako pritožuje, ni noben zapustil – vse CSD-jevke so bile očitno tako (seksualno) firbčne, da so vztrajale do konca predstave. Po neuradnem poročanju – nekatere gledalke – postale po predstavi (psihično/seksualno) »čisto drug(ačn)e«, seksualno »zbujene« – prej so bile »zasmrčane«). Njihovi možje menda pravijo/razmišljajo, da je bila predstava zanje poučen »tečaj fafanja«.   P.S.: Torej – danes, v petek, 23. maja 2014 ob 20. uri v ljubljanskem Koloseju. Če le v Kolosej ne bo pridrlo celo Trebnje, bi se karte morale kupiti tudi na sami predstavi.  

Mon, 9. Mar 2020 at 02:00

7528 ogledov

Histrionično-narcistična osebnostna motnja – 6. del/1
V 1., 2. in 3. delu moje (teoretske) psihopatologije sem predstavil metodologijo postavljanja diagnoz. Ne bom rekel, da popolnoma poznam to metodologijo diagnosticiranja, vem pa, da so sodobni psihologi/psihiatri obsedeni z multivaria(n)tnimi statističnim metodami – glavni sta faktorska analiza in taksonomska/klaster analiza. Faktor t. i. histrionične osebnostne motnje in faktor narcistične osebnostne motnje sta si zelo blizu, torej imate en na drugega velike projekcije (korelacije). Če analizo (pojasnjene) variance dovolj zgodaj ustavimo se faktor histrionične in narcistične osebnostne motnje združita. Če pa je faktorizacija bolj detajlna, torej če hočemo analizo variance pojasniti v čim večjem odstotku, pa dobimo histrionično osebnostno motnja ločeno od narcistične osebnostne motnje (patološkega narcizma). Kot sem v prvih treh delih te moje psihoanalitične intervencije psihopatologije v psihopatologijo oz. razumevanje psihopatije poudaril, je Freudov(sk)o/psihoanalitično gledanje na psihopatijo/psihopatologijo popolnoma drugačno od sedanjega psihiatričnega in/oz. klinično-psihološkega. Psihiatrija je – po mojem »skromnem« prepričanju – v konceptualni zablodi iz katere (vsaj) jaz ne vidim rešitve. Psihiatri so za seboj – v brezno/labirint zablode – potegnili še nevrologe/nevroznanstvenike in … loteva se me obup, ko vidim, kako/da ne bodo kar tako našli poti iz slepe ulice, labirinta/blodnjaka. Tokratna moja teoretska intervencija – spet dobronamerna – je namenjena razumevanju raznih ekscentričnih čudakov, ki jih poznamo tudi iz naših krajev. Poglejte si link/»pressicu« glumca/igralca (Hrvata) Branka Đapića. Asociacija na kakšnega našega ekscentrika je, bolje rečeno ni slučajna.   V tej zvezi vam ne bom vam omenjal kakšnega živega, pač pa mrtvega – npr. Ivana Krambergerja, še raje dr. Frenceta Susamana; če pa vam asociacija preskoči še na kakšnega ekscentričnega patrona, pa tudi ne morem pomagati. Vam pa namigujem, da lahko malo pobrskate po spominu – v smislu: kdo dela (ali pa je delal) v Sloveniji največjo ekscentrično galamo ... Za vse (histrionične/narcistične) ekscentrike je ključno specifično, da ne rečemo »težko« (frustrirajoče/travmatično) otroštvo oz. otroštvo s specifičnimi starši. Vse, kar se otroku zgodi v otroštvu – do 6. leta, bi rekel Freud – se (mu) na nek način (simbolno) vrača v odraslosti. Osebno menim, da na osebnostne motnje resnično vpliva otroštvo do 6. leta starosti, vendar pa se psihične težave/motnje vtihotapijo v človeka tudi na račun frustracij/travm, ki jih je otrok doživel po 6. letu. Tudi otroštvo do 10 leta je pomembno za mentalno zdravje. Če se otroku zgodijo spolne zlorabe med 6. in 10. letom je izjemno zagatno in težko »ozdravljivo«. Če pa se spolne zlorabe človeku/osebi zgodijo do 6. leta – in jih potlači (hudo je, če so spolne zlorabe obdobne in ne samo enkratni dogodek) – pa so te spolne zlorabe t. r. neozdravljive, predvsem zato, ker niso bolezen, pač pa zaznamujejo osebnost (v obliki »motnje« spolnosti). Vendar pri histrioniku/narcisu niso ključne spolne zlorabe, ključne so travme/frustracije, ki so se (osebnostnemu) »motencu« dogajale daljše obdobje otroštva (do 6. leta), ali pa so bili deležni ponesrečenega vpliva staršev. Včasih so problematični dogodki oz. življenjske okoliščine, včasih pa zgolj psihična realnost, ki ustvarja »dramo« oz. svoj svet. Nekdo so v svoji glavi/možganih/mislih ustvari svojo dramo/zgodbo, nekdo drug pa ob istih dogodkih flegmatično prenese marsikaj »na papirju« frustrirajočega/travmatičnega, kar drugega totalno/trajno zaznamuje. Genske oz. dedne dispozicije za ustvarjanje (specifičnega) t. i. miselnega odtisa so zelo pomembne. Isti dogodki oz. identična življenjska obdobja so za nekoga fatalna, za drugega pa obrobna, ker jih zna – ne da bi se posebej trudil – flegmatizirati. In prav geni so (očitno) tisti, ki nekoga pahnejo v nek psihični/osebnostni patos, drugega pa ne. Pri osebah s katerokoli osebnostno motnjo (OM) prevladujejo določena/specifična/»nenormalna« ali pa vsaj nepričakovana/neobičajna prepričanja/mnenja, ki so na nek način disfunkcionalna – zaradi njih se jim življenje zapleta in dobijo status čudaka, ekscentrika. Vsi ti osebnostni modeli/paradigme/vzorci/sheme so nastale na podlagi specifičnega otroštva (»vzgojnega« vpliva staršev v času »gor-sprevljanja«), torej izkušenj iz preteklosti, iz otroštva (do 6. leta). Vsa ta infantilnost/preteklost/»prvost«, vpliva/zaznamuje »drugost«/»poznejšost«/odraslost in postanejo del čustvovanje, občutkov, mišljenja in vsakodnevnega normalnega/običajnega míslenja/procesiranja vsakdanjih dogodkov/informacij (iz okolja/življenja), torej tudi čudaštva/ekscentirčnosti. Te sheme/vzorci/paradigme míslenja vplivajo na znajdenju dotičnega/»motenca« v življenju, komunikaciji, čustvovanju, socializaciji. Njegovo vedenje/obnašanje do drugih je zaznamovano z otroštvom oz. z miselnim odtisom, ki ga je vzpostavil/zastavil v otroštvu. Ravno otroštvo »motencu« mu na simbolno-nezavedni ravni diktira (povsem) napačna prepričanja, zgrešene/ponesrečene občutke, torej spodletelo/napačno logiko, ki je po eni strani posplošena, za običajen/normalne pogled ekstremna/ekscentrična, otrdela/rigidna/toga, povsem neskladna z dojemanje realnosti normalnih ljudi. Če takšen (osebnostni) »motenec« pride v stik s podredljivimi ljudmi/»ovčicami« – npr. v politiki ali kakšni verski sekti (in če gre za histrionika/narcisa) – noro logiko prevzamejo še te »ovčice«. Ker pa niso/nismo/niste vsi »glupe ovčice« – 80 odstotkov pa je ravno dovolj glupo vodljivih/sugestibilnih – nam gre družba pogosto v maloro/prepad/brezno ravno zaradi teh (osebnostnih) »motencev« ala histrioniki/narcisi, ki po drugi strani ne vedo, kako (osebnostno) (z)moteni so. Na vektor/faktor histrioničnih simptomov se poleg narcistične simptomatike/testov/lastnosti/značilnosti dobro projicirajo/korelirajo tudi somatski simptomi (konverzije). Torej: (nekateri) histrioniki dobro »bežijo« v bolečino/bolezen. Morda je so ravno zaradi tega t. i. konverzivnega sindroma (o katerem sem se že nekajkrat razpisal na nekem drugem mestu zgodila povezava s znamenito (Freudovo) histerijo. V teorizaciji histerija se je, kot je nakazal že Freud, zgodilo razločevanje/delitev na konverzivnost (somatična ustrežljivost neke psihične pobude) in klasične (ženske) histerije, ki so jo sčasoma diagnosticirali/poimenovali s »histrionična motnja (osebnosti)«. Izraz »histrionic« pa latinsko pomeni igranje/»gluma« (histrionicus), kar je kot osebnostna lastnost del (tudi) narcistične simptomatike. Mnogi narcisi namreč igrajo sebe za druge in pred drugimi, in tega se mnogi/pogosto še zavedajo. Jasno je, da se v psihoanalitičnem diskurzu histrionična in/oz. narcistična simptomatika ločita glede na spol – ker je v ozadju kastracijski kompleks (in »Ojdip«), ki ga deček/moški in deklica/ženska radikalno drugače razrešujeta. Žensko narcis(t)ko/histroničarko fatalno zaznamuje zavidanje penisa, kar je pri histeriji (in narcizmu) Freud še posebej izpostavljal. Feministična patologija je v kontekstu histrionične osebnostne motnje je povsem drugačna od (telesne) narcisoidnosti/narcističnosti feminilnih žensk. Ravno zavidanje penisa je tisto, ki spodletelo vpliva na razvoj afinitete do različnih spolnih praks, ki jih prakticirajo (radikalne) feministke, ki so pogosto prav histrionično/narcis(is)tično zmotene. Histrioničarke (in histrioničarje) bi bilo mogoče najti tudi v top-politiki – npr. v (širšem) naboru kandidatov za predsednika države; in potem smo priča patetičnim borbam za zbiranje podpisov za vložitev kandidature. Če je kaj, kar v kontekstu (psihiatrične) diagnostike zaznamuje histrionike (kontaminirane z narcizmom) je to večen/trajen, torej osebnosten vzorec nadpovprečen/pretirane »čustvenosti«/vzrojljivosti/impulzivnosti/koleričnosti, ki je prežeta z (narcističnim) vzorcem (nezavednega) iskanja naklonjenosti/pozornosti. Če bi danes iskali, kdo z ekscesi išče pozornost ljudi in jih poziva, naj se mu pridružijo v njegovem »gibanju«/sekti (tudi s stavko), bi hitro prišli do imen in priimkov. Če omenimo preminule/pokojne je v Sloveniji to zagotovo predsedniški kandidat Ivan Kramberger – in še kakšen predsedniški kandidat in kandidatka (politik) bi se našel – pa tudi »verski« sektaš – npr. (pokojni) (dr.) France Susman; tudi dr. Janez Rugelj je bil s svojo »sekto« sumljivo blizu histrioničnemu narcizmu. (Zapis Susmanove histrionično narcistične patologije si lahko preberete tule: http://www.rtvslo.si/blog/roman-vodeb/onostranstvo/16228) Če se osredotočimo na pokojne – da še živeči ne bodo (preveč) prizadeti – predvsem na Krambergerja in Susmana (in delno Ruglja) –  naj rečemo, da takšni (histrionično-narcistični) »(z)motenci« občutijo veliko nelagodje, če tonejo v pozabo oz. če naletijo na okoliščina, da se javnost neha zanimati zanje. Histrioniki (začinjeni/kontaminirani z narcizmom), »znorijo«, če tonejo v pozabo – in takrat morajo (nekam/politično) kandidrati, se pojaviti in oz. permanentno/vseskozi pojavljati v javnosti, pred množicami, v epicentru »ovčic« (ki jih obožujejo so z njimi v t. i. transfernem odnosu), četudi s šokantnimi ekscesi. Histrioniki so (torej/načeloma) vselej tudi narcistični – javnost in center pozornosti jim neizmerno godi, čeprav ni nujno, da je etiologija njihovega narcizma klasična, torej, da so v ozadju pogojno ljubeči starš (bodisi/največkrat mama, ali oče, ali oba). Histrionik je rojen za spreminjati svet (tudi/največkrat v pogubno smer) – tudi zato je njegov narcizem t. r. neobhodno/nujno potreben. Ekscesnost je vir njegovega zadoščenja. Če imajo par minut časa (v medijih), javnost pozivajo, naj jim sledi – ker: brez »ovčic« ne (z)morejo živeti. Zato se tako dobro znajdejo v politiki (kot voditelji, »prvaki«) ali kot verski voditelji/guruji. Kakšnih globljih čustev/sočutja ne premorejo – bolj kot karkoli na svetu, ljubijo sebe, svoj prav, svoj ego – za otroke jim ni mar (z lahkoto se ločujejo in si priskrbijo novo ženo – večina javno poznanih narcističnih histrionikov je seveda moških, čeprav (nekateri) poznavalci pravijo, da je med histrioniki več žensk). Če jim otroci trpijo – npr. če oni z ekscesnim izsiljevanjem (npr. s stavko) skušajo nekaj svojega doseči – se sploh ne vprašajo, kako/če to zaznamuje njegovo družino, otroke. Zelo lahko znajo določena svoja čustva tudi flegmatizirati, jih ignorirati, zato, da se bolj počutijo. To je njihov obrambni mehanizem. Razpoloženjska nihanja ne gredo v smislu manija-depresija, pač pa v smislu impulzivnost/koleričnost vs. ignoranca/flegmatičnost. Z ekstravaganco – npr. »ficko«/opico na ramo in ekstravaganten avto ter v javnost, med »ovčice«, na zborovanje, četudi s kitaro – še boljše bi bile ekscentrične »dude«, bobni, rezka trobenta ...), to je paradigma narcističnega histrionika. Njihova zborovanja oz. javna nastopanja imajo pogosto status (šokantnega) ekscesa. Ljudje pridejo pogledat takšnega ekscentrika, ker predstavlja »balzam za čudenje«. Histrionikova retorika je (laikom/laično) všečna in konsistentna ter (navidezno) logična (brez prave podstati), polna trdih označevalcev, ki napadajo človeška/»ovčična«/laična srce kot so »naša domovina/dežela«, »naši zanamci/otroci«, »rodna gruda«, »kruh«, »naša zastava/grb« … Mnogi histrioniki so patološki domoljubi/patrioti ... Ko »naštrikajo« svoje »rešitve«, strokovnjaki hitro (ali pa niti ne tako hitro) spoznajo, da gre za »bleferja«, ki v resnici »nič ne šteka«, ima le neizmerno željo/hrepenenje po ekscesu/pozornosti. Mnogi tovrstni ekscentriki so zato (v tem družbenem trenutku) hudi (desničarski) nacionalisti in ksenofobi (ker nakazuje na njihov infantilni »problem z mamo« v povezavi z nekim/i) negativnimi moškimi liki ter odsotnost oz. simbolna kastriranost/»kolabiranost« močnega ojdipskega očeta). Med levimi disidenti se seveda z lahkoto najde tudi kakšen narcistični histrionik, vendar le kot vodja/poglavar (Gadafi, Castro, Stalin, Hitler … – da ne bo pomote: tudi Titov osebnostni spekter gravitira v histrionično smer, ki je sicer bližja klasičnemu narcizmu). PS1: Sledilo bo še nadaljevanje teorizacije histrionično-narcistične osebnostne motnje.

Mon, 9. Mar 2020 at 02:00

4231 ogledov

Referendum o ZZZDR bo mogoč
Za radio Euorpa05 sem posnel redno tedensko kolumno oz. radijski komentar – že 10. po vrsti – tokrat o referendumu o ZZZDR. Ali Žerdin in Janez Markeš sta prejšnji teden napovedala, da bosta (v sredo) na to temo posnela svoj redni tedenski komentar, pa sem ju malo prehitel – tudi s tem blogom. Zagovor oz. pravico do referenduma bom utemeljil na rahlo banalen način, po ovinkih. Bil bom pa analitičen – tokrat ne PSIHOanalitičen, pač pa filozofsko/logično analitičen. Analitično sklepanje je nekaj, kar analitični filozofi zelo cenijo – ta dar/talent/sposobnost človek ima, ali pa nima; ne da se je kar naučiti (iz knjig). Meni so ravno sami filozofi namignili, da imam ta dar/talent/sposobnost … – in jaz (seveda) vem, da imam ta občutek za analitično sklepanje. Ujezila sta me tudi Andraž Teršek in Rajko Pirnat, ki sta v Studio City spodletelo govorila o referendumu, kot nečem, kar se ne bi smelo zgoditi zaradi kršenja človekovih pravic. No, jaz bom analitično dokazoval, kako in zakaj je referendum mogoč oz. po drugi strni ga niti ne bi smelo biti, ker bi moralo Ustavno sodišče razveljaviti spremenjen ZZZDR, ker je protiustaven. Kršeni so najmanj trije členi Ustave: 53., 54. in 56 člen. Banaliziranje bo skušalo popeljati nekoga, ki neobremenjeno in nespotaknjeno misli ta pravni kontekst, do uvida in/oz. spoznanja, da so v igri v povezavi s spremembo ZZZDR in referenduma določeni absurdi. Če bi matica – naj jo za potrebe analitičnega sklepanja personificiramo v žensko/lezbijko – rekla, da bi morala biti njena »človekova« (in »ustavna«) pravica (torej pravica stvari/reči), da v tandemu matica-vijak/šrauf enakovredno zamenja vijak/šrauf, bi bil to jasen absurd/error. Ker bi prišel nek mehanik ali mizar ali pa preprosti kmet in ji(m) zabrusil, da matica v znamenitem (funkcionalnem) tandemu/duetu ne more nadomestiti vijak/šraufa, ker potem v tandemu s še eno matico ne bo imela osnoven/temeljne funkcije privijačenja/prišraufanja (nečesa). Torej: matica se ne more sklicevati na nekakšne/nikakršne temeljne (»človekov«) pravice (14. člen Ustave), ker ne more prevzeti osnovne vijakove/šraufove funkcije – matica ni vijak/šrauf! Dve matici ne moreta opravite osnovne funkcije zaradi katere se je tandem matica-vijak sploh prijel oz. vzpostavil oz. bil izumljen. Matica ne more in nima kar »človekove«/»ustavne« pravice »postati« vijak/šrauf, GA NADOMESTITI, ker ne more opravljati vijakovih/šraufovih funkcij v tandemu matica-vijak … Tako je tudi mati narava – ali pa Bog – »ustvaril(a)« moškega in žensko, in vsak v tem tandemu ima svojo funkcijo, in pri prokreaciji/razmnoževanju in pri vzgoji/»gor-spravljanju« otrok. Torej: PRAVICE, KI IZHAJAJO IZ NASLOVA RAZLIK MED SPOLOMA NISO ČLOVEKOVE, TOREJ USTAVNE PRAVICE. Geji zato ne morejo zahtevati od države – to bi bil pravni in logični absurd/error –, da jim omogoči pregled pri ginekologu. Lezbijke sicer lahko gredo k urologu, samo ne morejo pa zahtevati – to bi bil pravni in logični absurd/error – naj jim pregleda prostato – ker je nimajo. Spolna usmeritev gejev in lezbijk v tem primeru (sploh) ni pomembna, pač pa je pomemben vhodni/vstopni spol v ginekološko oz. urološko ambulanto. Tudi pri starševanju (predvsem v ojdipalni fazi) (niti) ni (toliko) pomembna spolna usmeritev staršev, pač pa vhodni oz. vstopajoči spol v (ojdipalno) starševanje otroku. Očeta, kot »bitja s penisom«, ne more oz. ne sme zamenjati »bitje brez penisa«, torej mati oz. še ena ženska (ali je slednja lezbijka ali ne, v resnici sploh ni pomembno). Zakonitosti Ojdipovega in/oz. kastracijskega kompleksa za razvoj spolne in/oz. psihične normalnosti in mentalnega zdravja so, psihoanalitično gledano, znane. (Teršekovo sprenevedanje o poenotenju psihološke&psihoterapevtske&psihiiatrične stroke je nelegitimno, ker ni res, da je stroka poenotena. Psihoanalitični protiargumenti so jasni, tredni in tudi izrečeni iz ust gejevskih aktivistov/psihoanalitikov: Matjaža Lunačka in Bogdana Lešnika.) PRAVICE, KI MOŠKEMU IN ŽENSKI PRITIČEJO IZ NASLOVA RAZLIČNOSTI SPOLOV, NE MOREJO IN NE SMEJO BITI ČLOVEKOVE PRAVICE NASPROTNEGA SPOLA. Ženske ne morejo – to bi bil pravni absurd/error – zahtevati pravice moških, ker niso moškega spola. In tudi moški ne morejo – to bi bil pravni absurd/error – zahtevati pravic žensk, ki ženskam pritičejo natančno zato, ker so ženskega spola. Pa si poglejmo pravno in/oz. analitično logiko in nanjo vezan ABSURD/ERROR na primeru znane feministične zahteve po združevanju WCjev po spolu. (Feminilni geji si –zaradi SPOLNE/SEKSUALNE FRUSTRACIJE – strašno želijo hoditi v ženski WC – nekatere lezbijke pa po tihem verjetno tudi v moškega, vsaj občasno). Ta tendenca oz. ideje v to smer obstajajo, feminizem jih pozna (v ozadju je pač znamenito (nezavedno) zavidanje penisa). Če bi prišla v parlament pobuda o zakonu o združevanju WCjev po spolu, bi feministke lahko dosegle, da bi levica z večino (npr. z 51 : 28) podprla, torej sprejela zakon, da bi se WCji po spolu združili. Z lahkoto se da zlobirati tudi Državni svet, ki ne bi vložil veta in … (konzervativni) »civilisti« bi zbrali zadostno število podpisov (ne samo 2500, pač pa preko 80.000). Ustavno sodišče bi potem lahko odločalo ali referendum o spodbijanju tega zakona o združevanju WCjev po spolu dopusti ali pa ne dopusti. Pristranski Ustavni sodniki bi z lahkoto zagovarjali logiko, da spol, niti spolna usmerjenost, ne bi smela biti ovira, da se WCji po spolu ne združijo v en(oten) WC – ali pa vsaj: da lahko lezbijke hodijo v moški WC, geji pa v ženskega. In: o človekovih pravicah se po novem ne sme referendumsko odločati. Torej, ali je, ali ni »človekova« in/oz. »ustavna« pravica feministk in/oz. legebitrovcev, da  hodijo v WCje, kjer sta oba spola neločena/združena, je seveda sedaj poglavitno PRAVNO VPRAŠANJE. Nadaljnji absurd na to temo se lahko zgodi, da bi Ustavni sodniki referendum dovolili. Narodu pa se bi lahko butasto zdelo iti na referendum in se bi udeležilo samo 400.000 ljudi/volivcev. In če bi jih 75 odstotno (300.000) »proti« združevanju WCjev po spolu, bi bilo to premalo. In kaj bi se zgodilo?! ABSURD! WCji bi bili združeni po spolu, ker so levi poslanci to izslili s preglasovanjem v parlamentu. In točno tak ABSURD se lahko zgodi z referendumom o ZZZDR. No, če bo referendum vendarle dovoljen, si upam trditi, da bo proti novemu ZZZDR glasovalo več kot 350.000 ljudi/volilcev, kar bi znalo biti dovolj za to, da se ohrani star ZZZDR, v katerem se ohranja tradicionalna družina (z moškim očetom in žensko mamo) in geji in lezbijke ne smejo posvajati otrok. Gre samo zato, da Ustavni sodniki dovolijo referendum. Še bolje pa bi bilo, da Ustavno sodišče zavrne izglasovan zakon z utemeljitvijo, da je protiustaven. Res pa je, da se morajo na desnici najti pravniki, ki bodo znali argumentirati logiko protiustavnosti. Jaz osebno to logiko seveda vidim – že v tem, da ni bilo javne razprave, pač pa so tako radikalen zakon sprejeli po skrajšanem postopku; kršeni pa so tudi najmanj trije členi Ustave (53., 54. in 56. člen). In naj sedaj tale zapis prebere čim več pravnikov, morda celo Ustavni sodniki. Tale video pa naj jim pomagal skalibrirati pogled na ZZZDR.

Mon, 9. Mar 2020 at 02:00

1120 ogledov

Med srečo, željo in uživanjem - IV. del
Problem polnega doživetja sreče pri psihično zdravem človeku je med drugim tudi ta, da se, kot je videti, Ono naveliča monotonega uživanja oz. realizacije ene in iste želje (ki mu jo ponuja Jaz). Nevrotičen človek ima po tej plati še problem s pretiranimi prepovedmi (s strani okolja in Nadjaza), zaradi katerih si Ono utre svojo (nevrotično) pot, »pametni« oz. misleči Jaz pa situaciji ni kos. Psihotik seveda podleže Onemu do te mere, da ima v oblasti Jaz precej bolj, kot bi bilo to potrebno za normalno funkcioniranje subjekta.  Pri psihično zdravem človeku pa se, kot smo rekli, Ono nekako naveliča istega užitka oz./in iste želje. Mozaik sreče je v tem primeru mogoče dopolniti z drugačnimi tipi užitkov – in prav v tej smeri Jaz išče rešitve. (Koliko Scil in Karibd mora na tej poti obiti, v tem trenutku ne bomo govorili.) Večkrat izpolnjena želja počasi, a vztrajno izgublja status »vroče« želje. Količina užitka, ki se (energetsko) sprosti, izgublja na energetski investiranosti. Velikost enega tipa užita sčasoma kopni. Nekoč veliki užitki sčasoma izgubljajo/padajo na lestvici prijetnosti. Zdi se, da bi sčasoma realizirane želje izčrpale ves libidinalni afekt, ki je, dokler želje niso bile realizirane, tako bučno pritiskal na Jaz oz. na misel. V prispodobi rečeno: če je v loncu sreče prostora za 100 enot, identični tipi užitkov (beri: »malih srečic«) sčasoma lonec napolnijo vedno manj, npr. samo do polovice, čeprav so ga včasih vsaj dve tretjini. (Ena tretjina je navadno namenjena nadjazovskim ugodjem.) [1]Paradigma je analogna v primeru, ko na Jaz s svojimi zahtevami(N) pritiska Nadjaz. No, v primeru Nadjaza, je situacija malce bolj specifična, saj je energija, s katero Nadjaz zalaga Jaz prav tako libidinalna – torej sposojena od Onega. Težko sicer rečemo, da ima tudi Nadjaz svojo nezavedno željo – željo(N). Zagotovo pa ima Nadjaz nezavedno tendenco oz. nekakšno hotenje(N), ki je zalo podobno nezavedni željiO, saj se ob realizaciji prav tako sprosti določena količina ugodja. Med nezavednim hotenjem(N) (Nadjaza) in nezavedno željo(O) (Onega) obstajajo določene razlike. Nemalokrat se zgodi, da je ugodje(N) za Nadjaz takšne vrste, da ga Ono prepoznava kot sebi pisanega na kožo – torej: ugodje(N(+O)). Ravno paradigma latentno-manifestna nosi v sebi lastnost, da pomiri tako (pogoje(va)ne) zahteve(N(+O)) Nadjaza, kot težnje(O) in pobude(O) (hotenje(O)) Onega. Ono ima sposobnost, da uživa tudi na  simbolni ravni. K mozaiku sreče Ono prispeva svoj delež tudi, če mu je zagotovljeno simbolno uživanje, s katerim je v manifestni podobi tako zadovoljen (beri: nima nič proti) Nadjaz – torej: užitek(O(+N)). Rečemo lahko, da so Nadjazove zahteve(N), takšne kot so, v bistvu plod lisičenja (nekakšen ukane). Ono ukani/prelisiči Nadjaz in (seksualna) uživa, ko doživlja neko življenjsko/vsakodnevno situacijo, ker jo »(pre)bere« latentno, torej simbolno. Takšno situacijo lahko zgolj teoretično razberemo, če jo prevedemo oz. dešifriramo. Večina religioznih/verskih užitkov, ki imajo navidez ne-seksualno naravo, je v bistvu deseskualiziranih ravno po načelu latentnosti/simbolnosti. Ono in Nadjaz vsak na svoj način, po svoji logiki, v isti situaciji in istem spletu dogodkov doživljata svojevrstno ugodje oz. uživanje – Ono uživa(O), Nadjaz pa doživlja ugodje(N) oz. prijetnost. Ono ga »(pre)bere« seksualno, Nadjaz pa namesto latentne/simbolne forme, ki je v bistvu odločilna, sprejema/dobiva (nesimbolizirano) manifestno podobo. Nič drugače ni na področju umetnosti. Eklatanten primer evforičnih užitkov seveda predstavlja šport. Toliko latentne seksualnosti in posledične evforičnosti, kot jo je v športu, verjetno ni nikjer drugje.[2] Vsi ti sublimirano in latentno/simbolno doživeti užitki – bodisi užitki(O(+N)) ali pa ugodja(N(+O)) – pripomorejo k končnemu doživljanju sreče oz. pomirjenosti. Koncept pomirjenosti vpeljujemo zato, da bi pokazali, da se med željo in njeno realilzacijo oz. izpolnitvijo vzpostavlja določena napetost. Le-ta se sprosti (abreira), ko se želja uresniči oz. udejanji. Freudov terminološko-teoretski aparat bi v tem kontekstu obšel željo, saj bi se bolj osredotočal na realizacijo (na)gonske pobude(O) oz. nekega (nezavednega) hotenja(O). Lacanov koncept želje – ki je vselej želja(O) – ima v tem kontekstu več potencialov. No, pri Lacanu se koncept želje(O) zaplete v razmerje z Drugim. Koncept Drugega seveda ni kompatibilen s Freudovo topiko Jaz-Nadajz-Ono, zato prihaja ravno v polju želje do konceptualnih zapletov in zagat, celo zdrsov. Če Freudu lahko kaj očitamo, je to ravno nedorečenost na relaciji želja - užitek. Lacan je z vpeljavo Drugega zapletel psihoanalizo in skregal klinične psihologe (terapevte in psihiatre) oz. psihoanalitike-praktike s teoretskimi psihoanalitiki. Tisto, ker resnično manjka v Freudovi psihoanalizi je tematiziranje relacije (na)gon-želja-užitek. Za koncept sreče, ki seveda sodi v sklop teh relacij, pa smo že rekli, da ga je v Nelagodju v kulturi Freud pomanjkljivo predstavil oz. preveč črno-belo enačil z doživljanjem ugodja. Lacanov koncept želje se »utrujajoče« in brez potrebe navezuje na jezik oz. govor – s smelo predpostavko, da je željo nemogoče formirati brez jezika. Če bi Lacan rekel, da si je želeti nemogoče brez míslenja in/oz. mišljenja, bi še nekako razumeli. Toda, da bi bil Jezik pogoj míslenja in/oz. mišljenja pa je malce smela predpostavka. Zdi se, da je realna opcija tudi slikovno oz. predstavno míslenje, neodvisno od jezika oz. govora. Težko je pristati na tezo, da najbolj razvite živali ne mislijo (zgolj) zato, ker ne poznajo jezika. Slikovno míslenje oz. míslenje (in mišljenje) na ravni predstav (angl.: imago), je opcija, ki jo Lacan in njegovi nasledniki ter lingvisti niso vzeli v obzir. Morda bi Lacan svojo konceptualizacijo duševnega aparata skozi (Velikega) Drugega spremenil, če bi Freud svoj dvanajsti metapsihološki spis (Pregled transfernih nevroz) objavil takrat, ko ga je napisal – okrog leta 1915. Tako pa je ta spis veljal za izgubljenega. Našli so ga šele leta 1983.[3] V tem spisu eksplicitno govori o (pra)človeku, ko le-ta še ni govoril, pa vendarle se vidi, da je pračlovekov duševni aparat Freud pojmoval identično kot danes. Freud je pripomnil le to, da je bil človek v pradavnini bolj kolektivno podvržen nevrotičnosti – torej je bil množično prežet s simptomi. Za simptome (kot nadomestne tvorbe, ki se vračajo iz potlačenih, nezavednih sfer) pa vemo, da predstavljajo neko simbolno formo, ki nastane na relaciji odpovedi (na)gonskih pobud (navadno zaradi načela realnosti in/oz./ali pa Nadjaza). Nemogoče je, da bi o potlačitvi, simptomu, simbolu govorili mimo míslenja oz./in mišljenja. Iz konteksta njegovega »izgubljenega« metapsihološkega spisa o Pregledu transfernih nevroz pa vemo, da je predpostavljal, da človek v pradavnini še ni govoril.[4] Pa vendar je imel »zahtevo po razplojevanju«,[5] ki mu je bila v užitek. Iz nekaterih Freudovih del – mislimo na Totem in tabu, Prihodnost neke iluzije in dvanajsti metapsihološki spis o Pregledu transfernih nevroz – je razvidno, da je pračlovek že nekoč (po)tlačil nekatere vsebine, ki so bile usmerjene proti njegovi seksualnosti. Že v takratnem obdobju so nastala plodna tla za nekatere sublimativne/sublimirane akte in dejanja, ki so tudi pračloveku predstavljal ugodje. Če bi Freud definiral zaporedje v realizacijo nekega planiranega ugodja oz. užitka skozi (na)gonsko pobudo (poriv, potisk), bi moral reči, da je to želja(O). Med užitek(O) (kot posledico (na)gonske pobude) in željo(O), je mogoče umestiti míslenje, ki po našem mnenju ni nujno zgolj funkcija jezika, temveč morda tudi »barantanja«, kombiniranja in premetavanja slikovnih predstav. Želja je torej funkcija mislenja (in ne jezika oz. govora oz. »govorjenja v mislih«). Ko Ono apelira na Jaz, da naj nekaj postori za njegov užitek, je Jaz prisiljen misliti. S tem, ko misli užitek (za Onega) začne misliti in planirati – začne si želeti. To, da je želja vselej vezana na spomin, v tem trenutku ni najbolj pomembno. Pomembno pa je takrat, ko se Jaz vpraša, kaj naj si želi. Takrat seveda brska po spominu (že-)doživetih ugodij. Želja si začne želeti, ko Jaz pomisli, kaj v preteklosti je bilo vezano na ugodje. V tistem trenutku pride (po spominu) do prvega objekta želje – (uzrtja) matere, do sesanja dojke (ali/in/oz. stekleničke), do izločanja lastnega blata, do uriniranja, do ugodja ob soočenju z različnimi drugimi objekti (očetom), do razlike v anatomiji spolnih organov (ki jo otrok še kako misli – četudi ne takoj, temveč vnazajsko oz. retroaktivno) in avtoerotike itd. Želja v dobi odraslosti se v bistvu (transferno) nauči želeti. Paradigme transferja, ki jo poznamo bodisi iz konteksta transfernih nevroz ali pa transfernega odnosa iz terapevtske prakse, je aktualna tudi v kontekstu (»naučeno« transferirane) želje. Iz paradigem transferja vemo, da se infantilnost vselej vrača (oživlja) v odraslost oz. poznejšost. Človek v bistvu v odraslosti podoživlja svoje otroštvo – torej se mu tudi želja zgleduje po nečem že-doživetem. Otroštvo je oče odraslosti, bi rekel Freud.Tudi želja je v bistvu oživljena, torej vrnjena. Želja je vselej želja po nečem izgubljenem (in morda tudi prepovedanem), kar je nekoč prineslo ugodje. Toda »vračanje« in »oživljanje« želje oz. nekoč že-doživetih ugodij ima (v resnici) latentno/simbolno strukturo. Torej: manifestna realizacija neke manifestno-zavestne želje načeloma (v resnici) nima nič skupnega z ugodjem, ki se ob tem sprosti. Ugodje je plod realizacije nekih latentno/simbolno strukturiranih vsebin. Ugodje, če že ne kar užitek, ob koitusu z izbrano oz. želeno žensko,[6] je za moškega izjemno psihično/libidinalno investirano (»oenergeteno« – in to (v resnici) zato, ker si je kot deček ojdpalno nezavedno želel imeti svojo mater tudi v genitalnem/koitusnem smislu, kar je morda razumel šele retroaktivno (vnazajsko) – takrat, ko je spoznal vse razsežnosti anatomije spolnih organov. Freud je v Malem Hansu dokazoval, da si deček želi matere tudi genitalno/koitusno – in to v tistem trenutku, ko spozna anatomijo spolnih organov (oz. materino »ne-celost«, ob očetovi »obdarjenosti s penisom«, torej »celosti«). Morda dokončno »(s)formatira« svojo željo po primarnem objektu želje (materi), šele pozneje, npr. pri šestih leti. V nekaterih primerih otrok (deček) šele takrat dokončno spozna anatomijo spolnih organov in pripadajoče koitusne funkcije. Vnazajsko, torej retroaktivno pa (nezavedno) interpretira, kaj si je pri materi oz. v zvezi z materjo v bistvu želel že nekaj let prej. Želja po koitusni združitvi z žensko postane polno investirana, in kot želja tudi aktualna, v dobi odraslosti (v resnici) zato, ker si je deček retroaktivno (za nazaj delujoče) (koitusno) želel matere. Želja je torej vselej (tudi) nezavedna oz. nezavedno pogojena in za nazaj delujoča, torej transferna oz. transferirana – in to zato, ker je bila infantilno naučena. V odraslosti se zgolj oživitveno oz. transferno vrača, v raznih (spremenjenih) oblikah in variantah. Ker otrok niti ne ve natančno, kaj si je sploh v zvezi z infantilno izbranim objektom želel, se mu verjetno tudi v dobi odraslosti ta želja izmika in ima status »to ni t(ist)o«. S tega vidika so aktualne in logične različen seksualne perverzije, ki v bistvu predstavljajo odgovor na otrokove (npr. dečkovo) zavestne in nezavedne dileme, kaj si v bistvu (v zvezi z izbranim objektom želje sploh) želi. To, da so v tem kontekstu seveda aktualne različne potlačitve, ne bomo posebej omenjali. Dejstvo je, da si vsi vzgibi v smeri ugodij v otroštvu ne utrejo poti do realizacije. Še več. Otrok jih mora (po)tlačiti, ker so zaradi načela realnosti prepovedane. Postanejo del nezavednega oz. se ponotranijo v Nadjaz (npr. prepoved/tabu incesta) in od tam naprej diktirajo določene vedenjske paradigem, ki se potem vtkejo v celotno družbeno paradigmo. [1] V tem odseku diskurza vpeljujemo »apostrofe« (N) in (O) v različnih medsebojnih zvezah (N(+O)) in (O(+N)), zato da bi pojasnili, kakšno obeležje imajo kategorije kot so: želja, ugodje oz. užitek, zahteva, hotenje, imperativ itd., onojevsko (O) ali nadjazovsko (N). Sreča je vselej sreča Jaza – torej sreča(J). [2] O tem smo se razpisali na nekaterih drugih mestih – največ v R. Vodeb: Šport skozi psihoanalizo, Fit, Trbovlje 2001. [3] Glej uredniško opombo v S. Freud: Pregled transfernih nevroz, Metapsihološki spisi, SH, Lj. 1987 (str. 221). [4] S. Freud: Pregled transfernih nevroz, Metapsihološki spisi, SH, Lj. 1987 (str. 232). [5] S. Freud: Pregled transfernih nevroz, Metapsihološki spisi, SH, Lj. 1987 (str. 226). [6] Izbira seveda ni naključna, temveč vselej infantilno determinirana. Prav tako je z nagnjenji. Tudi ta so infantilno determinirana. Svobodne izbire torej na nek način ni.

Mon, 9. Mar 2020 at 02:00

2887 ogledov

Šarec Vs. Pahor
Tisti, ki se vsaj malo spoznamo na t. i. »cold reading« (in profiliranje), moramo reči, da je Pahor preveč osladen (beri: umetno oz. na silo pocukran), da bi na teh volitvah prepričljivo zmagal. Rekel sem že, da jaz »stavim« na Šarca – povsem mimo tega, da ga bomo volil (in se morda potem kesal in se ljudem opravičeval, da sem se zmotil – tako kot v primeru Cerarja). Stavim pa zato, kar »čutim«, da je Sloveniji (karmično, arhetipsko) usojen predsednik z albanskim pedigrejem. Namreč: malo se družim z Albanci in za Šarca »se mi zdi«, da ima albanske biološke starše (znano je, da je posvojen). Samo po sebi to sploh ni moteče – vsaj mene ne moti, ker »človek je človek«. Bojim se le, kako je posvojitev Šarca v resnici zaznamovala. Posvojenci imajo namreč (načeloma) svojo psiho zaznamovano na poseben način. Pogosto se zgodi, da razvijejo določene talente s primesmi (latentnega) narcizma – Šarcu se njegov narcizem reflektira tudi v podpisu (ne samo v igralski karieri in ambicioznosti). Ampak Šarcev narcizem je veliko manj moteč kot Pahorjev. Tudi srednješolski Šarčevi »cveki«/»popravci« – »fiska (pač) cveke prtiska« – me ne skrbijo. Zdi se mi – »čutim v kosteh« – da bo ravno Marjan Šarec z rahlo prednostjo (par odstotkov) zmagal v drugem krogu predsedniških volitev. Namignil sem, da je Sloveniji arhetipsko usojeno, da ima predsednika, ki ima v sebi nekaj »tujega«, »neslovenskega« – v primeru Šarca nekaj albanskega. Tudi Janez Drnovšek ga je imel. Namreč: Drnovškov biološki oče je bil (menda) Albanec. Ne samo, da se to »šušlja« po Zasavju, pač pa … – poznem človeka, Albanca, ki je bil s pokojnim predsednikom Janezom Drnovškom na grobu (v Makedoniji) njegovega biološkega očeta. Ah, pa ne bom šel v to »zgodbo« – to prepuščam drugim … V tem trenutku – en teden pred volitvami – preprosto napovedujem, da bo Marjan Šarec zmagal v 2. krogu (mimo tega, da bi si jaz to želel). Mene osebno – kot kritičnega misleca in (psiho)analitika (tudi politološkega) – zanimajo čisto druge »obrobnosti«. Predsedniške volitve – tudi kampanja v prvem krogu –  je postregla s precej »obrobnimi«, vendar analizabilnimi detajli.  Ravno te »obrobne detajle« sem s pridom izkoristil v svojih dosedanjih (psiho)analizah oz. interpretacijah in profiliranjih. Mene osebno bi bilo sram, če v predvolilni kampanji (v prvem krogu) ne bi »nič presenetljivega opazili«. Miro Kline (iz FDVja – iz kje pa drugje?!) se celo hvali, kako nezanimiva je bila kampanja v prvem krogu. Ravno prvi krog je omogočil, da se »loči zrno od plevela« – ampak ne mislim na kandidate, pač pa na politične analitike oz. strokovnjake, ki so skušali kaj pametnega opaziti in posredovati laičnim opazovalcem. Ob Klinetu so mimo streljali mnogi – od Barbare Jeklin, Edvarda Kadiča, Igroja Ž. Žagarja, Mirta Komela, Igorja Pribaca do »prekaljenih politikov« (Lukšič, Zver, Virant). No, kakšna Vesna V. Godina je preveč pametna, da bi »kozle streljala« (mogoče je bila vendarle preveč sovražna do Pahorja in nekritična do Šarca). Marko Crnkovič je preveč navijaški (do Pahorja – ali pa sovražen do Šarca), da bi se ga splačalo resno jemati. Oholega Žerdina (in Stepišnika) bom pač obšel – pa nekaj desno kontaminiranih analitikov tudi, čeprav jim bom dal »tinte pit« v nadaljevanju. Moja opažanja so – kot vedno – vendarle drugačna od opažanj drugih. Bralcem sicer prepuščam, da sami izluščijo, kaj je bilo v mojih dosedanjih analizah – nekaj jih še ni prišlo v (tujo) javnost (intervjuji za nekatere »Yugo-medije« še čakajo na objavo) – vredno branja oz. pozornosti. Moja opažanja pač presegajo sivo povprečje politoloških analiz klasičnih in medijsko uveljavljenih slovenskih političnih analitikov. Domala vsi so kontaminirani s svojo politično opredeljenostjo. Desnim to škodi na svoj način, levim pa na svoj. Levi politični analitiki so ravno v kontekstu teh volitev zmedeni in zbegani in razklani na svojevrsten način, kar se do sedaj še ni zgodilo. Desni pa niso toliko razklani, ampak so »zaklani« – od muke ne vedo, kaj bi sami s sabo in svojim mnenjem/pogledom. V tej svoji nezavidljivi stiski in ne vedo, ali bi se postavili na stran Pahorja ali Šarca ali pa bi kar zamižali in ignorirali drugi krog, skozi nasvet: »Ne iti na volitve!« Dosedanji drugi krog – beri: petelinjenje Pahorja in Šarca – ni postregel s čem novim, zanimivim. Tematiziranje Katalonije, arbitraže, NLB, obmejne žice in podobnih »obrobnosti« (na nacionalni RTV SLO) je pač domet nacionalnih medijev (moderatorjev, izpraševalce). Šarec bi lahko veliko bolj udarno »povozil« Pahorja (ker ima pač več adutov v roki), pa (si) tega doslej ni upal, ali pa nekatere adute hrani za finalni obračun. No, s »strici iz ozadja« je Šarec Pahorja kar malce deklasiral ... Se je pa Pahor veliko bolje branil na PlanetTV in POP TV, in bil celo prepričljiv, celo bolj kot Šarec … Ampak s to osladnostjo – snežno belimi zobmi in kronično bebavim nasmehom – se je ljudem v celem mandatu preprosto priskutil. Šarec preostalih soočenjih ne sem »klamfe srati«, pa bo Pahorju zelo konkurenčen (mimo arhetipske karme). Šarec bi lahko Pahorju stisnil klofuto z: »Vi niste in ne morete biti moralna avtoriteta, ker ne znate povleči pravih potez niti v svoji družini – kaj šele v državi. Meni se zdi absurdno, da vi pretežen del sovjega partnerskega življenja živite ločeno od svoje partnerice in sina. Meni to ne pride na kraj pameti! Vi dajete 'luštno' pred 'moralno prav'. In nemogoče je, da kot predsednik države funkiconirate kaj drugače, kot v svoji družini.« Zdi se, da ima Šarec urejeno družino – ženo, dve hčeri, celo tašča ga hvali – in to je lahko njegov adut, glede na to, da ima Pahor t. r. družinski kaos. Nekaj nejasnosti se mi v zvezi s Šarcem vsiljuje okrog njegove ambicioznosti. »Siliti« se na mesto predsednika države – ko je vendarle funkcija župana rodnega mesta povsem zgledna – je premisleka vredno. Za Pahorja se ve, da je obseden z narcistično gratifikacijo. Šarec pa je lahko preprosto tako moralno odgovoren, da tvega svojo dokaj lagodno življenje zato, da pomaga rešiti svojo državo … Zase osebno lahko rečem, da se nikoli ne bi podal v politiko zato, da bi imel od tega kakšne koristi (npr. v samopodobi ali financah), pač pa zato, ker bi bila moja moralna obligacija/obveza, da se razda(ja)m za »višje cilje«, torej za nekakšen »nacionalni interes«. In mogoče je ravno to ključno pri Šarčevi kandidaturi za predsednika države. Če obidemo seksualnost, bi se dalo Šarcu svetovati še nekaj s čemer bi »zadel« Pahorja oz. volivce. Namreč – Šarec bi Pahorju lahko serviral še en moralni zdrs, s katerim bi se ljudem prikupil. (Okrog pomilostitve očeta samohranilca, se je Pahor dobro izvlekel.) Namreč: Pahor se v enem trenutku ni zavzel za »koroška dečka«, kljub temu, da so bila nanj naslovljena številni apeli. Pahor se ni odzval – seveda ne, ker se je bal zameriti »svoji« Anji Kopač Mrak in »svoji« stranki SD. Šarčev adut bi lahko bil: »Jaz bi, kot predsednik države, poskrbel – takrat, ko je bil to čas – da se 'koroška dečka' vrneta starima staršema.« Pahor se je ravno v primeru »koroških dečkov« spet »odlikoval«, da nima razvitega postkonvencionalnega moralnega razsojanja. Pahor daje svoje (narcistične) koristi pred moralni zakon/imperativ. Po Lawrencu Kohlbergu je ravno postkonvencionalno razsojanje najvišja stopnja moralnega razsojanja in moralna vrlina redkih moških – ženske so kot moralne razsodnice povsem »izgubljene«. Predsednik država bi moral imeti razvito ravno to osebnostno vrlino. Pahorjeva glava hiba – zaradi katere najbrž ne bo dobil drugega mandata – je (ob pocukrani osladnosti) ravno deficit v moralnem razsojanju. Pri Šarcu pa (po logiki analize simptomov) opažam – da te hibe nima. Je pa v dosedanjih nekaj predvolilnih spopadih v drugem krogu zame osebno zanimiva in analizabilna ravno ta desničarska zagata: »Koga podpreti v drugem krogu!« Pri levih medijih je bilo evidentno, da po tihem podpirajo Šarca. Koncept »televotinga« – »Koga ne bi volili?« oz. »Kdo je (bil) slabši kandidat?« je bil na kožo pisan Šarcu in »smrt« za Pahorja (in njegove volivce). Meni osebno je spopad med Pahorjem in Šarcem v drugem krogu zanimiv zato, ker je fascinantno spremljati zagato desničarjev – predvsem tistih, ki se morajo javno opredeliti, za koga bodo v drugem krogu oddali svoj glas. Bolj kot so (levi) mediji na strani Šarca, torej bolj kot »puši« Pahor, bolj je desničarje po tihem strah … Mnogi desničarji od muke ne vedo, kaj bi; torej, na čigavo stran bi (javno – tudi na družabnih omrežjih) stopili. Eno samo fobično jamranje in jokanje in stokanje jih je – kot da bi šlo pri Šarcu za poosebljenega Kučana. Ivan Oman je desni strah preprosto javno izrekel. Vsi nekako vemo, da se Pahor ni proslavil kot dober predsednik, slab pa tudi ni bil. Tudi predvolilno kampanjo povsem zgledno vodi – pač v njegovem stilu. Iz »Goričkega v Piran« bi se tudi plazil, po vseh štirih (in vmes jedel drek), če bi mu to prineslo zmago na volitvah … Za Šarce pa kaj takega ne moremo reči. Logika: »Če Pahor ni bil dober predsednik, bi se splačalo – beri: logično bi bilo – da družno izvolimo edinega preostalega možnega kandidata, torej Marjana Šarca,« bi lahko bila VETO za vse tiste, ki si resnično želijo spremembe in si zaradi osebnostne specifike (preplašenosti) ne upajo tvegati. Fobično je razmišljati: »Kaj (šele) bo, če bo Šarec še slabši?!« In ne nazadnje: res je, pod Šarcem je lahko še slabše. Ampak: »Kdor ne razkira, ne profitira!« Prestrašeni desničarji te logiki nikakor ne zapopadejo – in krivi so levičarji, ker: leva politika – tudi medijska – je nasledek realoscialistične oz. komunistične totalitarnosti, ki bi se jo morala levica znebiti – ker takšno enoumje ni dobro za državo. Pahor je bil po tej plati bolj pluralen kot bi se levičarji želeli. Toda Pahor je bil »brez jajc« takrat, ko bi jih moral imeti. Bil je brez svojega »testosteronskega« mnenja. Pahor se svojega mnenja v resnici boji, saj njegova intuicija ni skalibrirana na moralni imperativ. Pahorjev Nadjaz je šibek, in le upamo lahko, da je Šarec v tem kontekstu kaj boljši – ker se zna zgoditi, da bo ravno Marjan Šarec naslednji predsednik države.

Mon, 9. Mar 2020 at 02:00

1235 ogledov

Serpentinšek?! – I. del
Kot kritični mislec s psihoanalitično orientacijo, sem bil pred kratkim s strani Nova24TV, naprošen, da orišem psihološki profila Marjana Šarca – predvsem v kontekstu, kako nanj vpliva vloga oz. lik Ivana Serpentinška, ki ga je razvil, ko je bil še komik-imitator. Vestno kot vedno sem se lotil profiliranja Šarca in … – nekaj misli sem strnil v »všečen« tekst/intervju, ki je bil celo sprejemljiv oz. objavljiv v desnem mediju, kakršen je Nova24TV. Tule je link: http://nova24tv.si/slovenija/politika/psihoanalitik-vodeb-o-sarcevem-psiholoskem-profilu-njegova-ambicioznost-je-na-meji-bolestnosti-lahko-da-ga-bo-pokopala/ Šarca seveda nisem predstavil v tako slabi luči, kot so na Novi24TV predvidevali, glede na to, da se prav o Šarcu v času lanskih predsedniški volitev napisal. Naj vam obudim spomin, kaj sem o Šarcu pisal lansko leta – v času predsedniških volitev. 12. oktobra 2017 sem o Šarcu zapisal: »Sedaj se ti isti desničarji bojijo, da bi medlo-mlačnega (in v resnici neškodljivega) Pahorja nasledil še en (novi) levičar Marjan Šarec, ki bo – po bojaznih desničarjev – (še) bolj levičarski kot Pahor. In ravno to je za desničarje tista groza, ki že meji na nočno moro. Šarcu očitati, da je posvojen, je sicer malce perverzno, ni pa to dejstvo tako nepomembno. Še bolj perverzno od desničarjev je, da so Šarcu sedaj naprtili še afiniteto do Hitlerja (in hkrati pozabili pa hodi v cerkev). Desničarje v resnici moti, da je Šarec resen kandidat, ki lahko edini premaga Pahorja. In če ga premaga, se bo – po mnenju desničarjev – slovenski 'desnosti' še slabše pisalo. To, da je Šarec posvojen, morda ni njegova (največja) slabost. Ni pa nepomembno, da je posvojen. No, Šarčev 'Ojdip' je, spričo posvojitve, verjetno res specifičen. Tisto, kar me osebno skrbi, je njegova moralna razsodnost, njegov Nadjaz; to me skrbi pri vseh (moških) kandidatih (za ženske se ve, da imajo navadno deficit v moralnem razsojanju). Preko pravilnega 'Ojdipa' se namreč v dečka naselijo tudi temeljni močne (postkonvencionalne) moralne razsodnosti. Tukaj ima Šarec verjetno probleme – ni pa nujno. Dejstvo, da (občasno) hodi v cerkev Boga spraševat (in molit, da mu pomaga), že ni njegov plus. To, kako je kot župan v kamniškem Občinskem svetu vodil razpravo o preimenovanju kamniške knjižnice (opcija je bila, da se knjižnica poimenuje po domobranskemu pesniku Francetu Balentiču), mu je lahko v ponos. To, da je bil član Jankovićeve Pozitivne Slovenije, mu sicer v ponos ne more biti, ni pa to njegov največji greh. Osebno bi mu prej štel v svojevrsten 'greh' ta njegov genializem: emitiranje različnih oseb, likov. Namreč: sposobnost, da lahko nekdo tako genialno emitira t. r. vsakogar, je znamenje neke (infantilne) stiske, ki jo je imel kot otrok. To, da se lahko nekdo t. r. prelevi v neko drugo osebnost, v nek drug lik/osebnost, je predvsem simptom – in to simptom, k vzklije na krilih fantazme: 'Le v koga se moram spremeniti, da bom sprejet, da bom ljubljen, da ne bom (kot posvojenec) stigmatiziran.' Seveda ta Šarcev talent ni kakšen poseben greh.« http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/325463/barbika-srpentinsek-lokalni-serif-nekaj-moskinj-in-stara-mama-in-krjavel Pred drugim krogom predsedniških volitev sem o Šarcu še zapisal: »Rekel sem že, da jaz 'stavim' na Šarca – povsem mimo tega, da ga bomo volil (in se morda potem kesal in se ljudem opravičeval, da sem se zmotil – tako kot v primeru Cerarja). Stavim pa zato, kar 'čutim', da je Sloveniji (karmično, arhetipsko) usojen predsednik z albanskim pedigrejem. Namreč: malo se družim z Albanci in za Šarca 'se mi zdi', da ima albanske biološke starše (znano je, da je posvojen). Samo po sebi to sploh ni moteče – vsaj mene ne moti, ker 'človek je človek'. Bojim se le, kako je posvojitev Šarca v resnici zaznamovala. Posvojenci imajo namreč (načeloma) svojo psiho zaznamovano na poseben način. Pogosto se zgodi, da razvijejo določene talente s primesmi (latentnega) narcizma – Šarcu se njegov narcizem reflektira tudi v podpisu (ne samo v igralski karieri in ambicioznosti). Ampak Šarcev narcizem je veliko manj moteč kot Pahorjev. Tudi srednješolski Šarčevi 'cveki'/'popravci' – 'fiska (pač) cveke prtiska' – me ne skrbijo. …/…/…. Zdi se, da ima Šarec urejeno družino – ženo, dve hčeri, celo tašča ga hvali – in to je lahko njegov adut, glede na to, da ima Pahor t. r. družinski kaos. Nekaj nejasnosti pa se mi v zvezi s Šarcem vsiljuje okrog njegove ambicioznosti. 'Siliti' se na mesto predsednika države – ko je vendarle funkcija župana rodnega mesta povsem zgledna – je premisleka vredno. Za Pahorja se ve, da je obseden z narcistično gratifikacijo. Šarec pa je lahko preprosto tako moralno odgovoren, da tvega svojo dokaj lagodno življenje zato, da pomaga rešiti svojo državo … Zase osebno lahko rečem, da se nikoli ne bi podal v politiko zato, da bi imel od tega kakšne koristi (npr. v samopodobi ali financah), pač pa zato, ker bi bila moja moralna obligacija/obveza, da se razda(ja)m za 'višje cilje', torej za nekakšen 'nacionalni interes'. In mogoče je ravno to ključno pri Šarčevi kandidaturi za predsednika države. …/…/… Pahorjeva glava hiba – zaradi katere najbrž ne bo dobil drugega mandata – je (ob pocukrani osladnosti) ravno deficit v moralnem razsojanju. Pri Šarcu pa (po logiki analize simptomov) opažam – da te hibe nima. …/…/… Pahorjev Nadjaz je šibek, in le upamo lahko, da je Šarec v tem kontekstu kaj boljši – ker se zna zgoditi, da bo ravno Marjan Šarec naslednji predsednik države.« (ALI PA VLADE, bi se dalo dodati v tem trenutku) http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/330412/sarec-vs-pahor 24. oktobra sem celo twttnil: »Tudi jaz se pri Šarcu marsikaj bojim, samo, logično je, da bi se splačalo tvegati. Lahko kaj izgubimo, vendar lahko več dobimo, kot izgubimo« Trenutno mi je že vseeno, kdo bo predsednik Vlade Šarec ali Janša. Se mi zdi pa nujno, da bi bila v koaliciji. Kalvarija pa se bo ponavljala, če bodo naslednje predčasne volitve, le da takrat – v tem primeru Šarec ne bo več »pleyer«, in upam, da se Šarec in njegovi (LMŠ) tega zaveda(jo). V decembrski povolilni (psiho)analizi sem v zvezi s Šarcem še »svarilno« dodal: »Marjan Šarec (in nekaj njegovih najbližjih in malce zaslepljenih kolegov in fanatičnih pristašev) je sicer sedaj dobil krila. Vendar: Šarčev volilni uspeh je (malce) zavajajoč, malce fiktiven, navidezen. V resnici Šarec – on, kot politična figura, kot (samostojni) predsedniški kandidat – sploh ni dobil toliko glasov, kot je razvidno iz vseh teh povolilnih statističnih analiz. Nekakšna (suhoparna) preslikava sedanjih predsedniških glasov na parlamentarne volitve, je popolnoma zgrešena. Volivci so – še posebno v drugem krogu – (pretežno) v resnici volili 'ne-Pahorja', ne pa Šarca, in to vsi politični analitiki (pravilno) ugotavljajo. Zato Šarec na državnozborskih volitvah nikakor ne more dobiti toliko glasov, ker takrat ne bo fenomena 'ne-Pahorja'. Fenomen 'ne-Janše' pa verjetno tudi ne bo dovolj markanten. Kar izriniti SMC in Cerarja iz političnega prizorišča to pač ne bo mogoče – in Cerar/SMC tega tudi ne bo dovolil. Šarec bi sicer lahko bil dober predsednik države, veliko boljši kot Pahor – resnici na ljubo pa bi bil lahko tudi slab. Briljanten predsednik Vlade pa skoraj zagotovo ne bi bil – ker za seboj nima niti prave ekipe, in niti ne kaže, da bi jo lahko s svojo 'ne-karizmo' dobil (razen, če ne angažira nekaterih 'stricev iz ozadja' (ala Gregor Golobič), brez katerih se lahko v (top) politiki popolnoma izgubi. Šarcu manjka še nekaj bistvenega za top-politiko: to je karizma. (OPOMBA: 'strici iz ozadja' so še kako pomembni za Slovenijo – in morajo biti prisotni. Pahor bi brez njih popolnoma zavozil. Ampak, morajo biti pa modri in preudarni.) O Šarcu je potrebno reči še tole. To, da je bil, kot poroča tednik Mladina, prva tri leta svojega življenja v reji, potem pa je bil posvojen, je treba pri njegovem profiliranju malce vendarle upoštevati oz. 'jemati v obzir'. Namreč – otrok, ki se ne čuti ljubljenega s strani (bioloških) staršev (pestijo ga bojazni na temo: 'Zakaj sem bil zvržen?!') in ima celo neke anomalije v oralni, analni in falično-ojdipalni fazi – zna biti osebnostno/psihično specifičen, torej zaznamovan. Pogosto takšni otroci – zaradi te svoje specifike v povezavi z intrapsihičnim (nezavednim) občutkom nesprejetosti oz. neljubljenosti – razvijejo določene kompenzacijske obrambne mehanizme, tudi talente, celo genializme, načeloma s primesmi grandioznega oz. patološkega narcizma, vsaj latentnega. Kako točno in v kolikšni meri je zaznamovan Šarec, je težko reči. Lahko pa rečem tole: če bi se Šarec sedaj, ko ni zmagal na predsedniških volitvah umaknil iz top politike in bil še naprej zgolj kamniški župan – torej, se ne bi šel nadaljnje državnozborske politiki – bi si upal reči, da je bil v resnici odličen kandidat za predsednika države. Ravno to, da se je državi in državljanom ponudil, da je – v njihovo dobro – predsednik države, bi pomenilo, da si top politike v resnici, osebno sploh ne želi. Iskreno se je – zgolj in samo – dal na uporabo, in bil na volitvah 'zavržen'. Sam pri sebi si lahko reče: 'Vsaj poskušal sem pomagati svoji državi – ker: osebno si sploh ne želim biti predsednik.' Če je v svoji psihični realnosti premogel tovrstno sklepanje, potem bi bil odličen predsednik države in ne zgolj narcistični povzpetnik, ki je prelisičil domala pol volilnega telesa. Torej: če se Šarec odloči za nadaljnjo politično kariero v Državnem zboru – kar je kot potezo celo 'kuvertiral' – torej, da se vidi v parlamentu, celo kot mandatar, potem verjetno ne bi bil ne dober predsednik države, pa tudi dober mandatar ne bi bil; izpadel bi kot (še en) narcistični povzpetnik, ki si (simptomatsko in nezavedno) želi predvsem moč, oblast in javni aplavz – beri: narcistično gratifikacijo.« http://www.publishwall.si/roman.vodeb/post/332711/psihoanaliza-neke-politicne-gluposti
Teme
seksizem psihoanaliza FF feminizem LGBT

Zadnji komentarji

Darja Pintarič :

16.10.2019 23:59

Pozdravljeni prijatelji, jaz sem Darja Pintarič. Sem iz Maribora v Sloveniji. Mene je bolelo in zlomljeno srce, ko se je pred sedmimi meseci v zakonu med mojim možem pojavila zelo velika težava. tako grozno, da je primer odnesel na sodišče zaradi ločitve. Rekel je, da nikoli več ne želi živeti z mano in da me ne ljubi več. Pa se je spravil iz svoje hiše in me in moje otroke spravil skozi hude bolečine. Trudil sem se po najboljših močeh, da bi ga vrnil po večkratnem prosjačenju, a vse v zameno. in potrdil je, da se je odločil in da me ne bo nikoli več videl. Tako sem nekega večera, ko sem se vrnil z dela, srečal starega prijatelja, ki je molil za moža. Tako sem mu razložil vse stvari, zato mi je rekel, da je edini način, da lahko vrnem moža nazaj, da obiščem čarovnika za črkovanje, ker mu to resnično uspeva. Tako nikoli nisem verjel v urok, vendar nisem imel druge izbire, kot da sledim njegovim nasvetom. Nato mi je dal e-poštni naslov doctorigbinovia93@gmail.com voznika pravopisa, ki ga je obiskal. Tako sem naslednje jutro poslal e-poštno sporočilo na naslov, ki mi ga je dal, in črkovalka črkovanja mi je zagotovila, da bom naslednji dan dobila moža. Kakšna čudovita izjava! Nikoli si nisem mislil, da je govoril z mano in mi povedal vse, kar moram storiti. Naslednje jutro me je tako presenetljivo poklical mož, ki me zadnjih 7 mesecev ni klical, da bi me obvestil, da se vrača. Kako fantastično! Tako se je vrnil isti dan in se z veliko ljubezni in veselja opravičil za svojo napako in za bolečino, ki jo je povzročil meni in našim otrokom. Potem pa je bil od tega dne najin odnos močnejši kot prej, zato bi ti svetoval tam, če imaš težave, da ga vzpostavi stik s WhatsApp-om na +2348144480786 Je človek, ki mu zaupate ...

Prijatelji

ziliute88edita editaDruštvo  CZPNNGregor GrajzarBojan  AhlinSašo LapVinko  Dolencrastko plohlEster RajhMirjana FrankovicErnest SkrjanecNenad VladićPetra SivecSlavko MajkićJure PuppisTomaz KozeljRomano RajkovMoj VrtAleksandra DevjakKlavdija HitiAleš ČernigojGašper BažikaJessy BlueMitar PavlovićTanja SalkičAlexio DicksonLaščan ZlatorogBranko Gaber

NAJBOLJ OBISKANO

Kuhar nam jo je zakuhal