Ana Kos

Prijatelji (87)
Dobra Žlica
Woodicinvestment Company
Andrej Slovenija
Zarja23 Novak
Krabat Event
Dajana Babič
štulič ;)
Kr Ena Tjaša
Spremljevalci (73)
Najini Teki
Ivanka Šalinger
Ivanka Gantar
Metka Rotar
Barbara Kožar
Doktor Živago
Alenka .
Dajana Babič
NAJBOLJ OBISKANO
Najbolj obiskane objave v zadnjem tednu. Osveži se vsako nedeljo.

Resnica o mireni - materničnem vložku
Regrat kot zdravilo proti raku - tudi o čaju iz regratovih korenin
Kontracepcijske tablete - kako delujejo in stranski učinki
Roženkravt - domače zdravilo proti zvišanemu holesterolu
Obstojne rože za poročni šopek! :)
Ingver (Rhizoma zingiberis) - z medom
Levček Hugo in njegov bratec
Čemaž (Allium ursinum)
Spomini Rdeče kapice
Vida Kokalj: Fant, ki je sejal zvezde
ZADNJI KOMENTARJI
KATEGORIJE
Biseri
( 169 )
Film
( 3 )
genocid
( 1 )
Gredica
( 30 )
haiku
( 1 )
Hospic
( 21 )
Hrepenenje
( 112 )
Kepa soli
( 260 )
Mladike
( 63 )
Njami
( 7 )
Opera
( 1 )
Pesmice
( 1 )
Preslano
( 40 )
Psalm
( 17 )
Rožce
( 13 )
Slana
( 3 )
Tanka
( 89 )
Utrinki
( 1 )
Zaveza
( 89 )
Živalce
( 61 )
Zrnce soli
( 122 )
Zvestoba
( 29 )
IŠČI PO ARHIVU
januar 2022
PTSČPSN
12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31

Zvezde so potemnele

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)



o kako postalo je težko nebo ...

in zvezde na njem so potemnele,
bilo je samo črno, temno, temno,
bilo jo, kot da so zvezde pregorele

obupana sem strmela v nebo,
ki me je prej mnogokrat tolažilo,
kolikokrat mi bilo je v srcu svetlo,
ko je svetlobo nebes v polnosti užilo

včasih sem vanje v pozni noči strmela,
ko mi je pot iskala moja mlada duša,
iskala sem utrinke, vsa mlada hrepenela,
razgrete noge mi je hladila travna ruša

okrog mene bilo je širno stvarstvo,
živo nebo, polno zvezd nad menoj ...
čutila sem nežno božje varstvo -
svobodo, ljubezen, mir, pokoj.

... a potem so zvezde potemnele,
nebo je umrlo,
sredi žalosti pobesnele
meni je zlo srce požrlo

še vedno strmim v nebo ...
mrtvo je, mrtvo, prazno ...
sklonim potem glavo,
v sebi iščem smer pravo,
iščem cilj, iščem pot
otožna, žalostna ...
objemi me, gospod!

vem, o vem,
spet se bodo zvezde zableščale,
temo iz mojega srca prepodile,
spet bo severnica zasijala
in misli v srcu se bodo umirile ...

komaj čakam,
da spet zvezde se zbudijo
komaj čakam,
da v meni se r

V svetišču

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)




Težkih misli in polna skrbi

se zatečem v okrilje Srca.
Čutim, tam Bog bedi
in sveto je tam doma.

Svetišče, vse tiho, spokojno,
me sprejme, objame,
srce začuti nežnost opojno,
ki vso me prevzame.

Ustavim se,
drhtim od ganotja:
hvala Ti, hvala.
Sonce nebes name sije,
skozi mavrične line name lije,
kako močno čutim objem,
čutim, kako zelo sem!

Čutim milino.
Trdota, v katero sem se zavila,
da me krutost sveta
preveč ne bi ranila,
se je počasi raztopila.
Srca, polnega svetlobe,
bom lahko spet
v svet se spustila.

Doma!

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

                                                        

Doma sem,

začutim,
ko ozrem se pozno zvečer
v nebo
nad seboj!

Ne vidim zvezd,
zakrivajo jih oblaki,
toda močno čutim:
Doma sem!

Čemaž (Allium ursinum)

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

V nedeljo sem vsa vesela ugotovila, da je čemaž že zunaj! Sicer je bil tedaj še majhen, toda bil je! Prav zadišalo mi je po njem! Poščipala sem nekaj listkov in tako s svojim možem proslavila pomlad, ki res koraka v našo deželo! Tako spotoma sva si pripravila malico, malo čemaža in malo trobentic!

Čemaž (Allium ursinum) je menda divji česen (tudi medvedji - kar pove latinsko ime - medvedi naj bi ga uživali po končanem zimskem spanju) in je od navadnega česna bolj zdravilen. Idealen je za spomladanske očiščevalne kure (učinkovito čisti kri, želodec, črevesje ter pljuča), niža tudi previsok pritisk, čemažev sok menda učinkovito celi rane in deluje proti podančici in glistam ...
Nabiramo liste, ki jih lahko dodajamo solatam, juham, regratu in motovilcu. Kasneje lahko nabiramo tudi popke in cvetove, sploh je koristna vsa rastlina, tudi čebulice, te lahko nabiramo poleti ali pozimi.
Uporabljamo ga namesto česna, pripravimo lahko namaz s skuto,  naredimo rižoto, kremno juho, ga dodamo v send

Rumena muca

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

 

prijazna rumena muca

na oknu stare hiše

prav žalostno gleda

 

morda si pa tudi muca

tiho solze briše

ker odšla je soseda

sama samcata ostaja

okrog nje je vse tiše

muca na oknu poseda

Zemlja ima dovolj bogastva

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

.
"Zemlja ima dovolj bogastva,

da zadovolji potrebe vseh ljudi,

ne pa tudi vsega njihovega pohlepa."


(Mahatma Gandhi)



Verjamem! Verjamem, da je na Zemlji dovolj vsega za vse.
In zelo mi je žal, da vse to bogastvo ni dano vsem ljudem.

Posebno mi je hudo, kadar vidim ali slišim za primere, ko načrtno uničujejo kakšne dobrine, pridelke zato, da ne bi padla cena. (Brala sem npr. o vinogradnem "splavu".)

Ne morem razumeti, zakaj ne bi dali zastonj lačnim, ubogim ... Ne morem razumeti, da kdo raje nekaj dobrega uniči, kot da bi tisto dobil nekdo, ki res nima ...

A tudi če bi dobil kdo, ki ima, je bolje, kot da uničujemo ...
...
Drug na drugega vplivamo - tudi glede tega, kaj in koliko nujno potrebujemo.
Tako lahko jaz vplivam na to, da človek hoče več in več. Ali pa tudi po meni ljudje vidijo, da ne potrebujemo toliko ...

Ja, dovolj vsega je za vse ... ampak pohlep posameznih bi rad še več ...

Hujše od smrti: Huje je, če te partner prevara, kot če umre!

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Ob zapisu "Ljubica", kjer sem se med drugim ustavila tudi pri tem, da naj ne bi varana žena nič vedela o tem, da jo mož vara:

V nekem pogovoru sem slišala tole: "Huje je, če te partner prevara, kot če umre!" Veliko veliko mi je dalo misliti. Kolikokrat sem se potem vprašala, če je to res. In zdelo se mi je, da je res.
A jasno mi je bilo tudi to, da če bi morala izbirati med tema dvema možnostima, bi pa vendarle izbrala težjo možnost ... Čeprav je kruta in strašna. Ampak dokler človek živi, upa ...
Pogovarjala sem se potem o tem s prijateljico, rekla mi je, da bi vendarle ne želela moževe smrti - in tudi meni je to jasno. Ne želimo si vedno lažje poti ... Saj tudi če umre nek zelo bližnji, si vendar ne želimo, da ga sploh ne bi poznali ali da bi npr. otroka sploh ne imeli ... Sprejmemo ...
Torej je/sem/sva pripravljena/i sprejeti težjo, najtežjo možnost? Seveda ne iz veselja. Pač pa zato, ker včasih izbire ni. Žal.
Marsikdaj življenje ne da nobene izbire.
Naj se sliši še tako kruto, je dejs

Če ne vem (da me vara), ne boli

Prijateljica mi je pisala: "... je bila sodelavka, ki je govorice, kako jo njen mož vara, "utemeljila" z: dokler ga nisem videla na lastne oči, lahko babe govorijo, kar hočejo; ker, kar ne vidim, ne vem, kar pa ne vem, pa ne boli. no, meni se je takrat tako razmišljanje zdelo hudo smešno. ampak... ko pa sem potem sama spoznala pa tudi drugo plat ... pa sem videla, da res ni bolelo, dokler nisem (z)vedela ... " Ampak jaz pa mislim, da boli t

Štirideset pravil ljubezni

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Literarno delo turške avtorice me je izredno pritegnilo, posebej zato, ker se v delu prepletata sodobna zgodba vestne ameriške gospodinje, mame in žene, ter zgodba izpred več stoletij (dogaja se v 13. stoletju), ki pa se dogaja na Bližnjem vzhodu.

Ella, "srečno" poročena, ki se pravzaprav raje ne sooča s stvarmi, ki jim ni kos (tako ve že dolga leta, da jo mož vara, pa noče vedeti), dobi v roke literarno delo Sladka blasfemija, za katero naj bi ona napisala recenzijo. Zgodba jo silovito potegne vase, veliko razmišlja o njej ... in o ljubezni. Postavljajo se ji vprašanja, o katerih že dolgo dolgo ni razmišljala.

Poišče naslov pisca Sladke blasfemije in mu napiše mejl.

Na svoje veliko presenečenje dobi odgovor in med njima se razvije prijazno in subtilno dopisovanje.

Potem pisec, ki živi v Amsterdamu, prileti v Ameriko prav zato, da bi srečal Ello.

No, v to zunanjo zgodbo je vpeta srednjeveška zgodba o dervišu, potujočem učitelju (sufiju) Šamsu in bodočem pesniku Rumiju. Zgodba se zač

Iz Kuhinje mimo jezera v Lužnici in čez Batognico na Krn

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Ob pogovorih na tem blogu (Najini teki) sem se odločila sem prenesti sem en svoj zapis z drugega bloga:

---

"Kam?" smo se vprašali. Ko je izhodišče Most na Soči, je pametno iti nekam, kamor ni strašno daleč od tu! Da izkoristimo še eno počitniško nedeljo!
Seveda takoj zamika Krn! Če gremo malo stran od naše hiše v okolici Mosta na Soči, ga takole vidimo, seveda daleč pred nami.
In Krn s svojo smerjo Silva Korena, ki sicer velja za zelo zahtevno (ampak zame je najnajlepša, saj mi je izredno ljubo, kadar lahko hodim po štirih! (Opis te poti na hribi.net.)
Ampak - ali jo zmoremo? Lani seveda ni bil problem, šli smo trije, Turdusova nečakinja, Turdus in jaz.
Letos je pa z nami tudi naš 8-letnik. Bo šlo? Bo! Pred kratkim je bil s prijatelji na Kladivu (jaz tam še nisem bila) in je ves navdušen!
Torej gremo!
Kaj pa Maks? Mali bo gotovo krasno plezal po skalah, tudi ob zajli in po lestvi, ampak ... Maks, kaj pa Maks! Maks ne more na lojtro! Bi ga Turdus nesel čez nevarna mesta? Hmmm.
Kaj pa kakšn

Rojeni za večno življenje

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Kot mlada žena sem se večkrat soočila z izgubo svojega otroka. Mislim, da se bom vedno spominjala posameznih točk iz svojega življenja, strahov, žalosti, samospraševanja, kaj, zakaj, kako ... in ali sploh bom kdaj mama. Ob tolažbi ljudi, da bom imela še veliko otrok, sem čutila, da žalujem za konkretnim otrokom, toda - upam, da bodo še otroci, vendar mi je bilo jasno, da nov otrok ni nadomestilo izgubljenega ...

Pred kratkim sem prebrala pretresljivo zgodbo mlade mame - Italijanke Chiare Corbella Petrillo.

Njena mlada odrasla leta so tesno povezana s fantom Enricom, njun odnos fant - dekle se je močno izčistil v letih hoje skupaj in tudi razhodov in ponovne povezanosti. V času skupne hoje sta drug drugemu zadala tudi hude rane, slednjič sta spoznala, da Bog ničesar ne jemlje, pač pa le daje. Z/mogla sta iti po poti odpuščanja in tako začeti svoj zakon.

Rezultat iskanja slik za chiara corbello petrillo Rezultat iskanja slik za chiara corbello petrillo

Rezultat iskanja slik za chiara corbello petrillo

Kmalu po poroki je Chiara zanosila, bila sta presrečna. Vendar sta že kmalu izvedela, da z njunim otrokom ni vse v redu, manjkal

Rojeni za večno življenje

Simone Troisi in Cristiana Paccini Prevod: Andrej Turk Spremna beseda: p. Robert Bahčič Založba: Družina Število strani: 152 Leto izdaje: 2015 ISBN: 978-961-04-0129-2 Mere: 140 x 210 Vezava: mehka

Za svojega otroka bom naredila vse!

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Mimoidoč sem na šolskem hodniku ujela nekaj hudih besed, ki so bile namenjene učiteljici.
"Za svojega otroka bom naredila vse!" je povzdignila glas neka mama. Glas je bil razburjen, kaj neki je čutila ta mama ...?
Učiteljica je ohranila običajen izraz, kot da ni nič takega.
(Kolikokrat doživijo učitelji razburjenja staršev?)


Naj bi bili naši otroci "ovčke"?
Ali pa zaletavi "ovni" ali taglavni "petelini"?


A koliko mi je dala misliti s povzdignjenim glasom izrečena izjava razburjene mame!
"Za svojega otroka bom naredila vse!"
Kaj je to: vse?
Se je potrebno vedno potegniti za otroka, ne glede na to, kaj je naredil oz. česa ni naredil - pa bi moral?

Starši smo večkrat v dilemi, kaj in koliko narediti za otroka.
Koliko je ravno prav?
Je bilo dobro včasih, ko se v glavnem starši niso nikoli ali vsaj zlepa ne potegnili za svoje otroke pri učiteljih? No, kakšen se je, večina pa gotovo ne.
Koliko je ostalo travm od tedaj ... koliko tega smo pritovorili v odraslo dobo?
Kakšni starši zdaj preveč pestujejo

Rdeča vrtnica

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Vrtnica rdeča,

sneg in mraz sta okrog nje,

a ona dehti.

Tako nas življenje gnete:

umremo sami sebi.

Kako zelo malo je včasih potrebno ...

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Res. Včasih je zelo malo potrebno: včasih le nasmeh, beseda, kretnja ... Včasih en srčen nasmeh pomaga človeku preživeti neskončno težak del življenja. Kako se spominjam rok ene babice na mojem križu med rojevanjem predzadnjega otroka.

Kako mi kdaj dobro dene kakšen stavek, mail, besede, ko začutim, da nekomu ni vseeno zame.
Kako sem vesela svojih otrok, ko včasih res s posebno toplino pristopijo do mene (pesmica ali risbica za moj praznik) ... kako nežno se stisne k meni naš najmlajši.
Kako lepi so svetli dnevi, čeprav novembrski, ure močne svetlobe ožarijo še te ure, ko se spušča noč, delovnega dneva pa še ni konec.

Vem, da so takile časi časi, ko povprečno več ljudi kot sicer čuti težo življena, nesmisel svojih dni ... ko se sprašuje o pomenu vsega ...
Tako lepo je, kadar zasije kakšna drobna lučka v dan ... včasih je ena sama lučka dovolj. En sam nasmeh. En prijazen objem. Dotik. Stisk roke. Pogled v oči.
Potem noč ni tako črna in tako neskončna dolga. Potem so moči za nov korak.

"Ime mi je Sarah" in rane, ki jih imamo vse življenje

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Ob tem, ko sem spet razmišljala o "sos stekleničkah", sem se potem spomnila še na "sos stekleničko", ki sem jo jaz dobila - od mamice ene moje učenke. In ob tem spominu se mi je utrnila misel, kako smo si dani, da si pomagamo med seboj ... kako smo si dani, da smo celo angeli drug drugemu ...

In potem sem se spomnila na film Ime mi je Sarah, katerega del sem videla pred nekaj dnevi.

Filmski junak Charlie je - na srečanju AA, anonimnih alkoholikov - rekel, da je spoznal to:

"Vsak od nas ima marsikakšno rano. In nekatere se nikoli ne zacelijo, imamo jih vse življenje. Smo pa mi tisti, ki lahko drug drugemu pomagamo obvezovati rane ..."

Kakšno misel je izrekel nek ... Hello? Tole: Nihče se ne bi smel dotakniti rane, če je nima s čim obvezati. (Ernest Hello)

Tako je, vsak od nas ima kakšno rano, nekateri zelo hude. Nekatere rane so trajne, se ne zacelijo, vedno jih bomo čutili. Vsak dotik ostaja boleč. Vsaka "vremenska sprememba" povzroči dodatne bolečine.  Brazgotine ostajajo trde in nepr

Ljubezen

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Dajati se pravi bogateti,

jemati - zmeraj manj imeti.

Res čudna stvar: ljubezen.

(Tone Kuntner)

-

Tako nenavadno in vendar drži. Če več daš, več imaš. Ponavadi. (Malo sem pa vedno dvomeča.)

Pravzaprav pri dajanju ne gre za to, da potem dobimo nazaj - kot nam svetuje "zlato pravilo" iz Svetega pisma: Kar želiš, da drugi stori tebi, stori ti njemu ...

Gre preprosto za dajanje. Morda brez vsakega razmišljanja o tem. Kot sije sonce. Ne razmišlja, kdo "zasluži", da mu podari svetlobo in toploto ...

Predvsem gre za dajanje samega sebe.

Ljubeči človek se ne sprašuje več (mnogo), kaj je z njegovim darom. Naredil je tako, kot je čutil, da je prav, naprej pa niti ni tako pomembno.

Razumljivo je, da si želimo, da je naš dar sprejet odprtih rok in v veselju in hvaležnosti. Pa naj gre za materialni dar, za čas, ki ga posvetimo, telefonski pogovor ... ali pa za notranje stvari ... naša čustva naklonjenosti, pozornosti ...

Pa vendar na nek način to sploh ni pomembno. Dar je dar ... Biser je bise

Vida Kokalj: Fant, ki je sejal zvezde

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Sicer se mi je sprva zdel mladinski roman Fant, ki je sejal zvezde nekoliko razvlečen, vendar me je prav hitro zelo pritegnil tako s tematiko kot z lepim jezikom. Poleg vedno sodobne teme medosebnih odnosov zgodbo izredno popestri prepletanje z zgodbo iz časov starega Celja, Celee, v času vladanja rimskega cesarja Klavdija.

         Ampak zdaj sem malo preskočila, zgodba, ki jo pripoveduje 12-letni Tomi, se začne v Ljubljani. V naselju blizu Mosteca živi družina z dvema otrokoma, Tomijem in Katarino. Vse v družini je dosti v redu – dokler po nekem silvestrovanju, kamor sta šla mami in oči sama, brez otrok, ni zgodilo nekaj zelo hudega: očija enostavno ni bilo več domov.

Tomi je kmalu izvedel iz mamimih pogovorov z njeno mamo – ko je včasih kaj slišal, ne da bi odrasli vedeli, da posluša -, da je oči odšel z drugo žensko. Katarina dolgo misli, da je oči na službenem potovanju. Ko ostane mama sama z otrokoma, ne more več odplačevati obrokov za stanovanje, zato se z otrokoma preseli v

Za dobro voljo ena taka moška :)

Ana Kos
09.03.2020 02:00 (Mar 09, 2020)

Taka moška:
- Kaj bi naredil, če bi tvojo ženo v gozdu napadel medved?
- Nč. Sam jo je napadu, sam nej se bran! ;)

Taki so torej naši moški, skoraj si mislim, da bi v takem dvoboju navijali za medveda!

Nekaj utrinkov iz Soške doline

Ana Kos
08.03.2020 02:00 (Mar 08, 2020)

Zelo rada hodim peš. Sploh me vleče tisto, ko postane pot veliko več kot samo to, da nekam pridem.

Ko postane pot kar življenje samo.

Tukaj je delček poti iz Soške doline, no, prehodila sem samo kakšnih 10 km (Kanal ob Soči, Ročinj ...), ker me je potem že ujel moj mož z avtom (in nisem imela časa nadaljevati poti peš), pokažem vam predvsem nekaj jesenskih prizorov. 



Jesen v razcvetu ...



Ajba - tukaj "delajo" elektriko. ;-)



Vetrovno in sončno sobotno dopoldne, Soča je v glavnem še v senci ...



Kaki žari s svojimi plodovi.



Soča se vsa hladna "skriva" še v senci.









Srobot krasi betonsko ograjo.







Jesen žari ...



"Gospod je moj pastir, nič mi ne manjka ..."







Kakšno dopolnjevanje barv!





Dolina Soče je čudovita! Vesela sem, da sem je delček prehodila. Iz avta ni mogoče videti vseh teh lepot, mimo njih preveč "letimo".

Abela. Nikoli se ni ničesar bala. Do sedaj ... In še o obrezovanju žensk ...

Ana Kos
08.03.2020 02:00 (Mar 08, 2020)

Začutila sem, da jokam. Poskusila sem ugotoviti, kje sploh sem. Sprva nisem vedela. Le to, da mi tečejo solze, sem vedela. Potem sem ugotovila, da sedim na nekem dolgem hodniku in čakam na nek pregled. Čisto iz drugega sveta sem se vrnila. V rokah sem imela knjigo, ki me je tako prevzela, da sem popolnoma pozabila na vse okrog sebe! Tako sem že prejšnji dan skoraj zamudila vrsto, ko sem čakala pred laboratorijem, ker me je zgodba tako potegnila vase.

In katera knjiga je to?

To je knjiga z naslovom "Abela. Nikoli se ni ničesar bala. Do sedaj." Oz. "Abela, deklica, ki je videla leve".

"Ne bojim se leva," pravi Abela. "Ne bojim se majhnih opic, ki skačejo name z dreves, mi kričijo in cvilijo na uho ... /.../ Včasih jih sovražim, a bojim se jih ne. - Do sedaj se nisem ničesar bala. Sedaj se bojim, da bo mama umrla."

Abelin oče je umrl zaradi aidsa, zdaj je njena mama tako bolna, da jo mora Abela pospremiti v bolnišnico. Doma ostane babica z Abelino sestrico, ki je tudi bolna. Aids uničuje

Pogled v prostor, ki mu rečejo “obrezovalnica žensk” | Nova24TV

Po svetu je vsako leto obrezanih več kot dva milijona deklic med sedmim in dvanajstim letom starosti. V nekaterih afriških državah je obrezanih več kot 85 odstotkov žensk, v Evropi jih gre skozi postopek obrezovanja največ v Veliki Britaniji.  Žensko genitalno pohabljanje (Female genital mutilation – FGM) je postopek, pri katerem ženski, pogosto še deklici, odrežejo ali kako drugače poškodujejo nekatere vitalne dele spolovila. Izvaja se iz kultur

Nebu tiho hvalnico pojem

Ana Kos
08.03.2020 02:00 (Mar 08, 2020)





Sonce se tiho tiho poslavlja,
spotoma živo pobarva nebesa.
Noč se čisto mehko spušča
na polja, bregove, med drevesa.

Hrepenenje v srcu mojem.
Zrem v nebo, ki ga komaj še slutim.
Nebu tiho hvalnico zapojem.
Noč milo diha, v srcu jo čutim.

Zapri predvajalnik
Prikaži seznam predvajanja
Prestavi predvajalnik
Povečaj