Tomaž Mastnak: Za čigave interese in korist?
Komaj so bili ukrepi proti kovidu preklicani, smo dobili ukrepe proti Rusiji. Preklic protikovidnih ukrepov je najverjetneje začasen. Strukture odločanja in mehanizmi za uveljavljenje ukrepov so ostali na mestu, nedotaknjeni, ponovno se lahko sprožijo kadar koli, mi pa še vedno nimamo nobene obrambe in zaščite pred njimi. Ukrepi proti Rusiji so v dobršni meri delo istih sil z bolj ali manj enakimi cilji. V obeh primerih gre za centralno vodeno globalistično operacijo, v kateri so nacionalne oblasti zgolj podizvajalci. Utapljamo se v totalni propagandi, lažeh in manipulacijah. Obsedno stanje se nadaljuje.
Rusi si, odkar so si opomogli po katastrofalnem Jelcinovem obdobju, prizadevajo za uskladitev svetovne varnostne arhitekture z novimi globalnimi razmerji moči, tako da varnost enega ne bi bila na škodo drugega. Njihovo stališče se mi zdi v temelju racionalno, logično in podprto z dejstvi, in legitimno. Tega ne morem reči za stališče ZDA in, subsidiarno, EU in Nata, ki se ne držijo dogovorov in si jemljejo posebne pravice. Vojaški poseg je rezultat konfrontacije teh stališč, ne neke nedoumljive ruske sprevrženosti. Še manj lahko to vojno razumemo, če se prepustimo obsedenosti s Putinom – tako kot ne moremo razumeti epidemije, če vidimo samo virus. Odgovornost za to, da je prišlo do konfrontacije stališč in vojaške eskalacije, ne do njihovega usklajevanja, je prvenstveno ameriška.
Najsplošnejši okvir za razlago trenutnih dogodkov je razpadanje svetovne ureditve, vzpostavljene po drugi svetovni vojni. Zahodna propaganda krivi za to Rusijo, v resnici pa je ta ureditev preživela, ker se je bistveno spremenilo razmerje sil v svetu. Glavni motor konfliktov je zdaj prizadevanje Zahoda pod ameriškim vodstvom, da bi na silo in za vsako ceno ohranil globalno gospostvo, ki mu uhaja iz rok. Če pa bi iskali konkretne politične vzroke za zaton te ureditve, je med ključnimi širjenje Nata proti vzhodu.
Širjenje Nata do ruskih meja je kršitev dogovora med nekdanjo Sovjetsko zvezo in zahodnimi silami med združevanjem Nemčije, da Nato ne bo prestopil reke Labe. Zdaj je to le eden v nizu mednarodnih dogovorov in sporazumov, ki so jih zahodnjaki po zmagi v hladni vojni zavrgli. Že leta si prizadevajo nadomestiti mednarodno pravo, pri katerem načelno vztraja Rusija, s »pravili igre«, ki jih sami postavljajo. Nato je anomalija v zgradbi mednarodnega prava: zunaj njegovih okvirov in okvira ustanovne listine OZN.
Ob ruskem posegu v Ukrajini je Zahod naenkrat ponovno odkril mednarodno pravo in obsodil Rusijo, da ga krši. Ob strani puščam vprašanje, kako trdna je pravna podlaga za rusko vojaško intervencijo. Rad bi pa opozoril, da je svetovna hegemonija Zahoda po drugi svetovni vojni temeljila na nasilju. Zločinu v Hirošimi in Nagasakiju je sledilo vsaj 69 ameriških vojn, vojaških posegov, državnih udarov, »sprememb režima« in podobnih najbolj grobih posegov v notranje zadeve drugih držav. Ameriške nasilne kršitve mednarodnega prava, pri katerih so Evropejci asistirali, so konstanta povojne zgodovine. Zahodnjaki nimajo nobene moralne pravice, da bi se zdaj zgražali nad Rusijo, ki ne dela ničesar, česar niso počeli in ne počnejo sami. Boli in jezi jih, da se je spremenilo razmerje sil.
Vse to in še mnogo drugega zajame pojem dvojnih meril. Ta dvoličnost korumpira moralo in korodira mišljenje. Razglasitev premikov ruske vojske na ozemlju Ruske federacije za agresijo, ameriške na ruskih mejah pa za defenzivo (o čemer smo lahko pogosto slišali ali brali v zadnjem letu), je tudi napad na logiko. Dodajmo k temu podivjano cenzuro, kriminalizacijo drugačnih mnenj in arzenal vojnopsiholoških orodij, pa dobimo moralno, miselno in duhovno razdejanje, kakršnega še ni bilo (kar velja tako za kovidno kot protirusko propagando). To je cena in pogoj za vzdrževanje ameriškocentričnega globalističnega gospostva.
Kovidni režim je dve leti brutalno izničeval demokracijo, zdaj pa se te protidemokratične sile postavljajo za branik demokracije pred Rusijo. Ker se je ljudstvo začelo upirati kovidnemu režimu, smo zdaj poleg notranjega sovražnika, ki razceplja družbo, ponovno dobili še zunanjega, ki jo poenotuje. Gnev do naših oblastnikov je preusmerjen proti Rusom. Tako »proticepilski« notranji kot ruski zunanji sovražnik sta ne le demonizirana, temveč razčlovečena. Njuni pogledi, stališča, hotenja in interesi so ne le nedopustni, so naravnost nepredstavljivi. Američani in Evropejci kot da ne morejo doumeti, da je natovsko orožje, od blizu uperjeno proti Rusom, zanje eksistenčna grožnja. Niti si ne morejo več zamisliti, da bi kdo danes še nasprotoval nacizmu. ZDA so ustavile denacifikacijo v Nemčiji že v letih 1946–1947. Cia dela z ukrajinskimi nacističnimi kolaboranti in neonacisti že dobrih 70 let.
ZDA delajo vsaj za svojo kratkoročno korist, četudi iluzorno. Evropejci pa so zblazneli. Njihova rusofobija je vredna nacističnih propagandnih filmov z začetka operacije Barbarossa. Sočutje do sočloveka, ki ga razkazujejo zdaj do Ukrajincev, ni prepričljivo, ker ga niso pokazali do Iračanov, Afganistancev itn., niti jih ni motilo osemletno obstreljevanje Donbasa. Vojno, ki bi jo lahko preprečili, pa so jo raje pomagali zakuhati, zdaj razpihujejo.
Za ameriške geopolitične ambicije so žrtvovali Ukrajino, s histeričnimi protiruskimi ukrepi pa tudi Evropo: to je moralno ogabno, politično neumno in ekonomsko samomorilsko.