objavi na
pozareport.si

Nedelja, 11. december 2022 ob 18:31

PRIHODNOST V ROKAH LEVICE JE PRIHODNOST RAZPADA
Saj nas vrača v drugo preteklost, v državo, ki je razpadla, ne da bi jo kdorkoli napadel ...
Name224873 Surname224873

Odpri galerijo

Luka Mesec, Tanja Fajon, Robert Golob in Urška Klakočar Zupančič. (foto: Bobo)

file

pdf-test (1).pdf

Piše: Boštjan M. Turk*

V Sloveniji divja strašna vojna, vojna za mir. O njej se je v nepozabnih verzih izrekel vse preveč zamolčani pesnik Janez Menart. Takole gredo njegove besede:

"Nihče ni za vojno, vsi so za mir. Vsi so za slogo, nihče za prepir. Od same ljubezni bo vsak čas granata letela s pozdravom: darilo za brata."

Izraz tako pomeni, da nekdo govori nekaj, a čisto drugače misli. V večini primerov - v domačem vsakdanjiku - to mine brez posledic. A stvar se zaplete na višji ravni: od tod poznamo pregovor "Pot v pekel je tlakovana z najlepšimi nameni". Najusodnejša raba te zveze je iz leta 1938. Tedaj je ministrski predsednik Velike Britanije, Nevile Chamberlain po podpisu münchenskega sporazuma le-tega ponosno dvigoval v zrak, pred fotografske aparate, in zagotavljal: "To pomeni mir za nas čas." Spomnimo se, münchenski sporazum je vseboval nove koncesije Adolfu Hitlerju. A glej ga zlomka, čez eno leto je izbruhnila vojna. Ta je zahtevala 50 milijonov žrtev in zaznamovala vse generacije, vključno z današnjimi.

Vojna za mir je tudi najpogostejša formula velikih institucij, ki domujejo povečini v Bruslju ali pa tja konvergirajo. Zahodna politika se je navadila govoriti eno, ko v resnici misli drugo ali ko ne misli nič. Vse retorične bravure, ki so bile slabo leto nazaj namenjene ustavljanju Putinovega orožja v Ukrajini, niso imele nobenega haska. Ali pač: bile so vojna za mir. In so kot take služile temu, da so politiki, ki so jih izrekali, upravičevali lastno plačo. Človek je v svojem bistvu zelo enostavno bitje.

Slovenija tu ni nobena izjema. Pravzaprav bi bilo treba to ugotovitev nekoliko dopolniti: silovitost šentflorjanske vojne za mir preseneča in bi jo morali opaziti tudi v tujini. Bila bi dober izvozni izdelek, takšna roba se danes na Zahodu namreč odlično trži. Morda za to poskrbi Tanja Fajon, ki Slovenijo "vrača" v jedrno Evropo. Mala pripomba: to je tako, kot če bi triglavski ledenik vračali Triglavu. Ali Franceta Prešerna Slovencem. Slovenija je od nekdaj v jedrni Evropi. Res da neko obdobje v polpretekli zgodovini ni bila. To obdobje imenujemo čas jugoslovanskega totalitarizma. Uvertura vanj so bili povojni poboji. Slovenija je tedaj izstopila ne samo iz jedrne Evrope, temveč tudi iz civilizacije. Tako pol stoletja res ni pripadala stari celini, a to prav zaradi stranke, ki je neposredna predhodnica SD Tanje Fajon, Komunistična partija Slovenije. Kako blizu je sedanji predsednici SD njen kult, kažejo venci, položeni pred spomenik Borisa Kidriča, sicer faliranega študenta, a v isti sapi enega od utemeljiteljev povojnega terorja (vir). V vojni za mir beseda vse prenese, najlaže samo sebe.

Vendar pojdimo naprej. V Sloveniji obstaja stranka, ki je še težji kaliber, kar se tiče vrtenja presukanih besed. Čeprav se sliši nemogoče v tej veščini prekositi Tanjo Fajon, se je to vseeno zgodilo oziroma se redno dogaja. Za to je zaslužna Levica, ki je umetnost vojne za mir prignala do skrajnosti. Ti ljudje so še hujši od Chamberlaina in njegovega "miru za naš čas". Oni nominalno obljubljajo vse in preganjajo sleherno krivico; odpravljajo vsakršen nezaslužen privilegij in so tako rekoč inkarnacija dobrega na tem planetu. Še več, navadili so se govoriti eno, ko v resnici mislijo drugo ali ko sploh nič ne mislijo. Ob vsem tem pa je vsem - najprej pa njim samim - jasno, da nič od tega ne bodo uresničili. Le na ta način namreč lahko razumemo njihovo zadnjo idejo, to je poseganje v prihodnost. V tej siloviti vojni za mir celo zagotavljajo, da jo imajo pod nadzorom. Funkcija vsakega ministrstva namreč je, da obvladuje področje, za katerega je zadolženo. Po tej logiki je Levica zadolžena za prihodnost, kar je dobesedno neverjetno. Tako so prekosili samega Alberta Einsteina, ki se je s svojo relativnostno teorijo očitno ostal na pol poti. V njej je sicer razlagal, da ob preseženi svetlobni hitrosti čas in prostor ne delujeta več na isti način kot prej. In da je teoretično možno potovati v prihodnost. Ampak Einstein očitno ni bil dovolj velik lumen za Levico. Ta je teorijo dobesedno prestavila v prakso: zanjo prihodnost ni le nekaj abstraktnega, ampak premore čisto vsakdanje poteze. Je docela obvladljiva, postala je ministrstvo. Ministrstvo za solidarno prihodnost.

Kakšen jezikav slavist bi se obregnil ob besedno zvezo "solidarna prihodnost". Trdil bi, da se pojem solidarnost lahko nanaša le na živa bitja, ne na abstraktne pojme. Živali v tropu, ljudje so lahko solidarne oziroma solidarni. Ne more biti pa solidarna prihodnost. S kom naj pa bo solidarna? Sama s sabo? In zdrava pamet bi mu pritrjevala.

Spet drugi bi se obregnil ob to, kako je konkretno videti na primer kolegij ministra v ponedeljek zjutraj ob 8. ali 9. uri. Kakšen je predmet razgovorov? So na kolegiju tudi eksperti, ki trdijo, kako jim prihodnost leži na dlani. Pokličejo ob zagatnejših vprašanjih na pomoč vedeževalca Blaža, ki mu nihče ne more oporekati profesionalnosti (tukaj)? Uporabljajo njegove prijeme, ki jih pozna celotna naša domovina? On namreč usodo duše vidi v kartah. Zagotavlja, da za vsakogar ve, kakšna prihodnost ga čaka. Odstranjuje negativno energijo. Lahko kaj takšnega stori tudi za prihodnost oziroma njeno ministrstvo, slovensko ministrstvo prihodnosti? Vidi njegovo usodo v kartah? Se obrnejo kdaj tudi na njegovega sonarodnjaka Damjana Murka? Pomaga on načrtovati delovne koledarje za ministrstvo (vir)? Murkovi koledarji namreč veljajo za najnatančnejše v svoji branži. Koledar pa, kot vsi vemo, odmerja prihodnost. Bodo njega in podobne strokovnjake tam zaposlili za nedoločen čas, kot to počno za potrebe stranke, ki gleda v prihodnost? In v imenu solidarnosti znova prelomili besedo, da ne bodo zaposlovali nikogar.

No, saj tudi ne bodo: prihodnost na ministrstvu čaka le člane Levice, za kar so na svoji spletni strani poobjavili tudi cel razpis (na tej povezavi). Vsi ostali ostanejo pred vrati. 

In kakšna je narava te "solidarne prihodnosti". Čisto je v skladu s postulatom vojne za mir, namreč Slovenijo hočejo vrniti v preteklost. Tu moramo biti natančni, ne v tisto preteklost, ki je Slovencem omogočila postati to, kar smo. Še vedno jo lahko vidimo na Dunaju. Tam gradijo solidarnostna stanovanja. V Levici o njih samo govorijo: Luka Mesec jih je napovedal 20.000, takole čez palec. Neuradno smo izvedeli, da jih "solidarna prihodnost" ne premore toliko in da so jih - kot neubogljive vojščake v Rimskem imperiju - zdecimirali. Sedaj jih "prihodnost" premore zgolj 2000. A takšna "prihodnost" je izjemno raztegljiva, fleksibilna. V slovenskem parlamentu smo nekoč slišali besede: "Če bo špičasto, bodo vile, če pa ploščato, pa lopata." Tako je tudi s stanovanji: če jih ne bo 20.000, jih bo pa 200 ali 2000. Kar koli že bo z vilami in lopato, nekaj je gotovo. Dunaja "prihodnost" Levice ne bo videla, kajti vrača nas v drugo preteklost, v čas, ko je Slovenija po vseh objektivnih kriterijih najbolj nazadovala. V državo, ki je razpadla, ne da bi jo kdorkoli napadel (Jugoslavija; op.u.) ; nasprotno, velike sile (ZDA) so se celo trudile obdržati jo pri življenju. Sesedla se je vase prav zaradi idej, ki jih danes poskuša uveljaviti Levica. Želi, da razpade oziroma propade tudi Slovenija? Vprašanje je retorično.

Vojna za mir "solidarnostne prihodnosti" je tako spust v temačno globino totalitarizma, kakršnega smo poznali med letoma 1945 in 1990. Pomenil je zatiranje, poniževanje, predvsem pa neskončno revščino.

Knjiga Vojna za mir podpisanega avtorja je v preteklem tednu začela svojo pot v slovenski prostor. Z vprašanji "solidarne prihodnosti" se nima časa ukvarjati, iz pričujočega zapisa pa sledi, da ponuja kakovostno orodje za razumevanje vseh zablod sodobnosti, tudi in predvsem slovenske v letu 2023. Vabljeni k branju.

P. S.: Podpisani bom s svojo najnovejšo knjigo Vojna za mir danes, to nedeljo, 29. januarja, gost oddaje Ura moči z Bojanom Požarjem ob 18.20 na Planet TV.

* (Dr. Boštjan M. Turk je doktor pariške Sorbonne, profesor na Univerzi v Ljubljani, član Evropske akademije znanosti in umetnosti ter redni komentator televizijskih oddaj Ura moči in Faktor)

Kolumne izražajo stališča avtorja in ne nujno ustanovitelja spletnega portala Požareport.

... lahko naročite po elektronski pošti: vojnazamir2023@gmail.com ali po telefonu 041 565 410.

Priloge:

Sorodne vsebine

Galerija slik

Teme
Ljubljana

objavi na pozareport.si

Prijatelji

Name226822 Surname226822Name217144 Surname217144Name224648 Surname224648Name224585 Surname224585Name224636 Surname224636Name224633 Surname224633Name224631 Surname224631Name224637 Surname224637Name224644 Surname224644Name107908 Surname107908Name211178 Surname211178Name31628 Surname31628Name224690 Surname224690

NAJBOLJ OBISKANO

PRIHODNOST V ROKAH LEVICE JE PRIHODNOST RAZPADA