»Glede na to, da imamo na Goriškem težave z namakanjem, saj je Vogršček ševedno suh in prazen, smo na Vrtojbenskem polju uspeli pridelati radič mantova.Očiščena glavica radiča tehta kar 470 gramov,« je k fotografiji zapisala IdaMermolja iz Vrtojbe. 

Pod mogočnimi krošnjami dreves v stoletnem parku pri Srednji gozdarski in lesarski šoli Postojna so ob 40. obletnici srednje lesarske šole pripravili prav posebno snidenje, ki je pred 20 leti povezalo dve generaciji. Dijaki lesarstva, ki so SGLŠ Postojna obiskovali pred 20 leti, so namreč ob 20. obletnici šole v šolski delavnici izdelali 27 lesenih pručk. Februarja 2002 jih je ravnateljica šole Cvetka Kernel podarila novorojenčkom v postojnski porodnišnici z globoko sporočilno noto: da bi jim skozi odraščanje približale ljubezen do lesa in jih spomnile na lastnosti, ki jih nosi les: trajnost, toplino in tradicijo. Na šoli so se pred letošnjim okroglim jubilejem odločili, da poiščejo zdaj 20-letne prejemnike lesenih pručk, ki imajo vgraviran napis 20 let srednje lesarske šole v Postojni, v zgornjem levem kotu pa štorkljo. Zanimalo jih je, v katere kraje so odšle podarjene pručke in kakšno vlogo so imele med odraščanjem obdarjencev. Odziv je bil izjemen, saj se je 20 let pozneje oglasilo kar 17 obdarjenih »novorojenčkov«, danes že odraslih dvajsetletnikov oz. njihovih staršev, ki so na šolo poslali fotografije s pručko in zapisali, kaj jim je ta pomenila med odraščanjem.  Vse prejemnike pručke so povabili na srečanje v Postojno, ti pa so s seboj prinesli svoje stare pručke. Ker so jih že vsi prerasli, so jim tokrat podarili novo, praktično darilo – stol, ki jih bo spremljal na poti odraščanja. Letošnji dijaki lesarstva so v lesarskih delavnicah zanje izdelali stol brez naslonjala – štokerl in ga okrasili z intarzijo. Z darilom so se želeli zahvaliti vsem, ki so se javili in delili svoje zgodbe o odraščanju s pručkami. Pospremili so ga s sporočilom: »Naj se tudi na tem stolu spišejo lepe zgodbe. Naj vam vzbuja občutek topline, trajnosti in tradicije. In pripravite se, da vas čez 20 let ponovno poiščemo. Takrat bomo odpihnili prah iz fotografij, ki so nastale danes. Iz šolskega arhiva bomo na plano potegnili vaše kontakte in vas ponovno povabili na druženje ob višjem jubileju. Obljubimo, da takrat štokerl nadgradimo. Pa naj več ostane še skrito …« Na skupnem dogodku so si vsi zbrani ogledali postopek izdelave štokerla in intarzije, učitelji lesarstva Zorislava Makoter, Jože Ivančič in Franc Rot pa so poskrbeli za strokovno razlago. Idejni vodja projekta Išče se pručka Zorislava Makoter je udeležencem predstavila pomen in zgodovinsko ozadje lesenih pručk in štokerla. SGLŠ Postojna povezuje celotno lesnopredelovalno verigo – od hloda do končnega izdelka. Dijaki gozdarstva skrbno izberejo les in ga posekajo, dijaki lesarstva pa ga obdelajo do končnega izdelka. Tako so nastale tudi pručke, ki so že od nekdaj nepogrešljivi kos pohištva številnih družin. PRUČKE ZA LETOŠNJE VALENTINČKES simbolnim obdarovanjem novorojenčkov ob obletnici šole so nadaljevali tudi ob 40. obletnici izobraževanja za poklice v lesarstvu na SGLŠ Postojna. Ravnateljica Cvetka Kernel je lesene pručke, ki so jih izdelali dijaki lesarstva, podarila novorojencem, ki so v postojnski porodnišnici na svet prijokali na valentinovo. Na ta dan se je v Postojni rodilo sedem otrok, med njimi tudi dvojčka.  Tadeja Premrov, B. R.Fotografija: arhiv šole

V Mirnopeški dolini imajo domačini posebno spoštovanje do štrukljev, ki jih gospodinje pripravljajo že več stoletij. »Tako stara jed so, pa nikoli nismo pozabili nanje. Še več, nikoli se jih tudi ne moremo preobjesti, ker so vedno okusni,« o štrukljih pripoveduje mojstrica te dolenjske kulinarične poslastice Mari Dular iz Gorenjega Podboršta v Mirni Peči. Marine štruklje smo že večkrat občudovali na državni razstavi štrukljev, ki jo prirejajo članice Društva podeželskih žena Mirna Peč ob podpori Zveze kmetic Slovenije in mirnopeške občine. »Povabilo na prvo ocenjevanje štrukljev sem videla prav v Kmečkem glasu. Pa mi je mož Janez rekel, naj tudi jaz nesem štrukelj, da podprem delo in trud sokrajank. Čudovito prireditev so pripravile, jaz pa sem se takrat tudi včlanila v društvo,« nam pove Mari. Do zdaj so v društvu, ki šteje okoli 80 članic, priredile pet vseslovenskih razstav štrukljev, vse so bile izjemno odmevne in dobro obiskane. Mari je z vseh odšla domov z zlatim priznanjem. Še več, njen »tovorni« štrukelj je prejel vse možne točke. To se ne zgodi prav pogosto, saj je tričlanska komisija zelo natančna in stroga pri ocenjevanju. Vsako najmanjšo pomanjkljivost pa kaznuje z odbitkom točk. Skromna Mari se ne hvali rada s priznanji, ki jih je prejela za štruklje in pletenico, s katero jo sodelovala na tekmovanju v Prečni pri Novem mestu, se pa njenih zlatih priznanj zelo veseli njenih šest vnukov. »Ko sem prvič prejela vse možne točke za štrukelj, je vnuk Blaž rekel: ‘Babi, sem vedel, da so tvoji štruklji najboljši na svetu.’« Pohvale njenih domačih in predvsem vnukov pa ji pomenijo največ. Včasih so znale gospodinje iz skromnih sestavin, ki so jih imele na voljo na kmetiji, pripraviti okusne in raznovrstne jedi. Štruklji so jed, ki se je preprosto ne moreš prenajesti, je prepričana Mari. Jemo jih lahko kot prilogo, samostojno jed ali sladico, pripravljajo pa jih po vseh slovenskih regijah. »Izhajajo pa od tu, z Dolenjske,« ponosno pove. To potrdijo tudi pisni viri, saj je bil že konec 16. stoletja prav tu zapisan prvi recept za pehtranove štruklje. Od takrat in vse do današnjih dni so ob vseh družinskih praznikih in ob koncu žetve, mlačve in drugih večjih poljedelskih delih gospodinje pripravljale tudi štruklje. »Ti so najboljša spremljava našega vinskega posebneža – cvička. Štruklji niso le kuhani, lahko so tudi pečeni in prijetno hrustljavi,« nas poduči naša sogovornica. To podkrepi tudi ohranjen jedilnik iz Žičke kartuzije iz sredine 18. stoletja, na katerem ponujajo oboje: kuhane štruklje in pečene. Mari Dular je pripravila tovorni štrukelj. TOVORNA POTICAKer je tudi nas zanimalo, kako pripravi »tovorne « štruklje, smo jo obiskali in prosili, da nam jih pripravi. Še pred našim obiskom v jutranjih urah je nakrmila kokoši in 100 prašičev, pripravila zajtrk in kosilo za številčno družino, vmes pa pripravila nekaj hlebčkov vlečenega testa. »No, pripravil ga je kuhinjski robot. Ta je zlata vreden za vse nas, ki veliko pečemo. Pri nas kuhinjski robot skoraj ne pozna počitka,« šaljivo doda. Samo vlečeno testo pripravlja dva- ali trikrat na teden, pa tudi veliko drugega peciva. »Le testo za kruh še vedno mesim na roke iz vsaj šestih kilogramov moke hkrati,« pripoveduje Mari. Koliko štrukljevje v življenju že pripravila, bi lahko merila v tisoče kilometrih, saj je 30 let delala v novomeški bolnici, nato pa še 10 let v vrtcu Labod. »Menza vnovomeški bolnici je bila znana po izvrstnih skutnih štrukljih, ki so jim rekli  kar »špitalski« štruklji. Vsi so komaj čakali dan, ko so bili na jedilniku,« se spominja naša sogovornica. Mari nas je skozi pripravo zmagovalnega štruklja vodila po korakih, od priprave testa do nadeva, zavijanja in peke. »To so štruklji, nadevani s kislim zeljem in mletim mesom. Včasih so jim na našem koncu rekli »tovorna potica«, ki so jo gospodinje pripravile za svoje može furmane, preden so šli na pot v Ljubljano, kjer so prodajali vino. To je bila njihova popotna malica, teknila jim je topla ali hladna. Če je bil zraven še kozarček vina, je bila še slajša.«  Tako kot pri vsaki jedi, se vse začne pri izbiri sestavin. »Naj bodo kakovostne in, če se le da, domače, lokalne. Pri štrukljih je zelo pomembno, da je moka kakovostna, zato jo najraje kupim v mlinu. Prilijem ji mlačno vodo, dodam jajce, olje, jabolčni kis in sol. Če me vprašate, koliko, vam povem, da delam po občutku, ničesar ne merim in ne tehtam. Testo je vsakokrat drugačno, a že na otip vem, kdaj se bo lepo vleklo in kdaj mora še malce počiti. Najbolje je, da si testo pripravimo dve uri prej, preden ga bomo vlekli, pokritega pustimo kar na delovni površini. Če se po tem času še ne vleče lepo, ga pokrijemo in pustimo še malce počivati,« svetuje Mari. Delo v dvoje je prijetnejše. Mari Dular je pripravila tovorni štrukelj. Iz enega kilograma moke ima dovolj testa, da ga razvleče čez veliko mizo, za katero zlahka sedi šest ljudi. Mizo prekrije s prtom, ki ga dobro pomoka z ostro moko. Nato nanj položi testo, ga najprej z valjarjem nekoliko splošči in razvalja v dolžino, nato pa le še vleče z rokami, da je tanko in prosojno. Odebeljene robove natančno odreže. Mari je pri tem tako spretna, da se zdi vse zelo lahkotno, a je vlečeno testo zelo muhasto in se hitro strga. »Če bi se mi testo trgalo pri pripravi štruklja za ocenjevanje, bi takoj zamesila drugega.« Ob prerezu štruklja spretno oko komisije takoj opazi luknjičasta mesta, ki bi izdelku odbila nekaj točk. »Štrukelj mora biti lepo polžasto zavit in imeti enakomerno razporejen nadev,« nam pove Mari. Pri tem je še bolj kot samanatančen njen mož Janez, ki ji je pomagal tudi pri pripravi štruklja za državno razstavo, na kateri je prejel vse točke. Nadev za tovorni štrukelj je pripravljen iz dveh sestavin, za kateri nikoli ne bi pomislili, da sodita v štrukelj: kislega zelja in mletega mesa. »Bolj pogosto pripravljamo skutne, orehove, pehtranove in podobne štruklje, nam pa so ti najbolj všeč. So najboljša jed za v zidanico.«  Tudi pri pripravi nadeva je treba poznati nekaj trikov: »Kislo zelje najprej po dolgem in po čez narežem, da se zeljni trakovi ne ‘vlečejo’ iz štruklja, ko ga režemo. Nato zelje samo pregrejem in dobro odcedim. Mleto meso pa podušim na čebuli in slanini ter začinim s soljo, poprom, lovorom in kumino.« Nato oboje natančno in enakomerno razporedi po razvlečenem testu. Štrukelj še tesno zavije od krajše stranice proti sredini, ga premaže z razžvrkljanim jajcem in potisne v vročo pečico za slabo uro. »Lahko ga skuhamo tudi v kropu. Če je štrukelj narejen pravilno, se med kuhanjem ne bo odprl. Za vsak slučaj pa ga lahko zavijemo v papir za peko, na obeh koncih pa papir spnemo z zaponko za papir,« še izvemo.  Jelka Krivec, predsednica DPŽ Mirna Peč »Človek prej lačen postane, kot so narejeni štruklji,« se med čakanjem, da pečica opravi svoje, pošali naša gostiteljica. Vmesni čas izkoristimo še za pogovor z Jelko Krivec, predsednico DPŽ Mirna Peč, ki je zelo ponosna na svoje članice. »Vse ženske so skromne, pa si zaslužijo, da jih večkrat pohvalim. Zelo smo složne, pridne in predvsem zavzete za to, da je društvo aktivno in da predstavljamo naš kraj na različne načine, tudi z našimi značilnimi jedmi. Ko smo pred šestimi leti obudile našo prireditev (prvič so jo imele leta 2003, o. a.), si niti misliti nismo upale, da jo bodo naši sokrajani in obiskovalci iz širše Dolenjske in od drugod tako lepo sprejeli. Na ocenjevanje so nam prinesli že tudi več kot 90 štrukljev in povem vam, da niti dva nista bila enaka. Prinesli so nam štruklje iz vlečenega testa, kvašenega in drugih vrst testa. Pohvalimo pa se lahko, da smo imele že več kot 70 različnih nadevov. Zato lahko rečem, da je receptov za štruklje vsaj toliko, kolikor je gospodinj, ki jih pripravljajo. Štruklji so bili v mirnopeški dolini glavna jed mnogim rodovom pred nami. Mesa niso nikoli imeli veliko, štruklje pa so znale pripraviti vse gospodinje. Tudi me se trudimo, da bi naše hčere, vnukinje in snahe znale pripraviti štruklje za svojo družino.« Obe naši sogovornici vprašamo, kateri štruklji so tisti, po katerih je mirnopeška dolina najbolj znana. »Ta naziv nosi štrukelj, nadevan z jajčnim cvrtjem, ocvirki in pregreto sladko smetano. Poimenovale smo ga mirnopeški štrukelj. Na žalost ga ni mogoče poskusiti v nobeni gostilni v našem kraju, si pa želimo, da bi v prihodnje našel mesto tudi na njihovih krožnikih. Turisti si že dolgo ne ogledujejo samo naravnih lepot in znamenitosti, ampak si želijo obiskani kraj tudi okusiti. Članice našega društva jim zelo rade ustrežemo in za obiskovalce Muzeja Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka v Mirni Peči pripravimo mirnopeško dobrodošlico: medico, štruklje, krhke flancate in štrukeljčke s šunko in sirom. Da bi čim več ljudi znalo pripraviti štruklje doma, pa smo že pred skoraj 20 leti v društvu izdale knjižico Mirnopeški štruklji z recepti in nasveti naših članic. Večkrat smo jo že ponatisnili, morali pa jo bomo tudi vsebinsko dopolniti. »V njej namreč ni recepta za Marin tovorni štrukelj, ki je vedno izvrsten.« RECEPT ZA TOVORNI ŠTRUKELJ Tovorni štrukelj Potrebujemo:• za vlečeno testo: 1 kg pšenične bele moke, sol, 1 jajce, 6 dl mlačne vode,3 žlice olja, nekaj kapljic domačega jabolčnega kisa;• za nadev: 500 g mletega mesa (najboljše je svinjsko), 200 g prekajene slanine, 1 čebulo, sol, lovor, mleti poper in kumino ter 1 kg kislega zelja V skledo presejemo moko in dodamo sol. Posebej v lončku zmešamo vodo, olje, kis in jajce ter prilijemo k moki. Gnetemo na roke ali v kuhinjskem robotu tako dolgo, da nastane gladko in prožno testo. Skledo s testom pokrijemo in pustimo počivati pri sobni temperaturi dve uri.  Vmes pripravimo nadev: na majhne kocke narežemo prekajeno slanino in jo prepražimo na drobno sesekljani čebuli. Dodamo mleto meso, začinimo in pražimo. Zelje narežemo in malo pokuhamo. Ko se zelje ohladi, ga dobro zmešamo s prepraženim mesom. Testo razvlečemo na tanko, da je skoraj prosojno, po njem potresemo nadev in tesno zavijemo v štrukelj. Premažemo ga z razžvrkljanim jajcem. Pečemo ga pri 180 stopinjah približno 50 minut. 

Večer pred slovenskim kulturnim praznikom je na Pučah nad dolino Dragonje poseben, saj praznik počastijo z izborom najboljše istrske klobase. Na Turistično kmetijo Tonin, kjer že tradicionalno pripravljajo ocenjevanje te suhomesne kulinarične poslastice, so letos na ogled, v pokušino in ocenjevanje prinesli kar 28 vzorcev, od tega so bili štirje iz hrvaškega dela Istre. V zadnjih 12 letih je ocenjevanje pred Prešernovim dnem postalo tradicija, ki ga niso prekinili niti lani, ko je življenje pri nas obstalo zaradi epidemioloških ukrepov. »Lani smo se morali odpovedati druženju pri Toninu, komisija pa je vseeno ocenila klobase, ki so jih prinesli iz okoliških vasi,« steče pogovor z Luko Pucerjem s Turistične kmetije Tonin na Pučah. Tudi na letošnjem ocenjevanju je število obiskovalcev omejevala velikost prostora, odziv med izdelovalci istrskih klobas pa je bil ponovno izjemno dober. »Prinesli so 28 klobas, večinoma iz naše vasi in sosednjih, štiri so pripotovale k nam iz Hrvaške,« pove glavni organizator prireditve. Luka Pucer s Turistične kmetije Tonin na Pučah, gostitelj in pobudnik ocenjevanja istrskih klobas. V OBJEMU BURJEIstrska klobasa je kulinarična posebnost slovenske Istre, ki jo že od nekdaj izdeluje veliko domačinov, za prodajo pa jo izdeluje le kmetija Trček iz Hrastovelj. »Na naši kmetiji jih naredimo dovolj, da jih lahko na krožniku ponudimo svojim gostom,« pove Luka Pucer in poudari, da ni vsaka klobasa iz Istre istrska klobasa. »Narejena mora biti po posebnem postopku in iz izbranih sestavin: 70 odstotkov svinjskega mesa prve in druge kategorije ter hrbtne slanine. Meso in slanina mora biti mleta na dvanajst milimetrov ali bolj grobo, v maso pa se doda še sol, poper in sladkor, ta poskrbi, da posušeno meso ohrani lepo barvo. Posebej v malvaziji pokuhamo česen in rožmarin, nato ju odstranimo, odišavljeno vino pa vmešamo k masi za klobase. Tako so istrske klobase delali naši predniki in tako jih delamo še danes. Določen je tudi premer čreva, klobase pa so dolge meter in se prepognjene sušijo vsaj en mesec ali kak dan več, odvisno od vremena. Klobase se sušijo na zraku, zato je zelo pomembno stalno nadziranje vlage in temperature v prostoru.« Če imajo klobase prave pogoje za sušenje, so pripravljene že v dobrih štirih tednih. »Prvi teden morajo biti v prostoru z okoli 90-odstotno vlago, da se scedijo, nato potrebujejo stalno vlažnost v prostoru med 75 in 80 odstotki ter temperaturo v prostoru okoli 14 stopinj. Z njimi je treba ravnati kot z dojenčkom – jih ves čas nadzirati in vsaj štiri- do petkrat na dan preveriti potek sušenja. H končnemu uspehu prispeva tudi vreme. Največ preglavic nam povzroča močna burja. Ko zapiha, je treba zapirati okna v prostoru, kjer se sušijo klobase, sicer vlažnost pade in se te sušijo prehitro. Ves trud je tako zaman. PRIMERLJIVA KAKOVOSTO strokovnosti in zahtevnosti ocenjevanja največ pove podatek, da v 12 letih niti en izdelek še ni prejel vseh možnih točk. Tričlanska strokovna komisija, ki jo sestavljajo živilski tehnologi in prekaljeni izdelovalci istrske klobase, si najprej ogleda in oceni zunanji izgled, jih povonja, nato v prerezu pogleda še barvo ter razporeditev slanine in mesa, največ točk pa se skriva v okusu, od 15 možnih točk jih za okus lahko dobijo kar šest. »Že dolgo nismo imeli tako kakovostnih klobas kot letos, čeprav nam je v začetku leta nagajala burja in smo morali skrbno nadzirati sušenje, da niso prehitro izgubljale vlažnosti, zaradi česar nastajajo luknje v klobasi. To pa je napaka, ki odpihne vsako možnost za dobro oceno, zato takih klobas na ocenjevanje izdelovalci niti ne prinesejo. Letos nobena klobasa ni bila tako slaba, da bi jo izločili. Petnajst najbolje ocenjenih klobas se je razlikovalo le v točki in pol. Najboljših deset vzorcev pa vedno ocenimo še enkrat, da je ocenjevanje kar se da korektno,« poudarja Pucer. Namen ocenjevanja je že od začetka enak: čim boljša kakovost istrskih klobas. Kakovost se je v zadnjih letih močno dvignila, zato so iz leta v leto razlike med ocenami vzorcev vse manjše: »Odstopanja so zanemarljiva, kakovost pa skoraj izenačena. O letošnjem zmagovalcu je med 28 vzorci odločal »fotofiniš«, o razpletu ocenjevanja šaljivo pove naš sogovornik. Naziv najboljšega izdelovalca istrske klobase to leto nosi domačin Aleš Čeligo, drugo mesto je osvojil Damjan Radoš iz Merezig, tretje pa Dejan Škerlič iz Kopra. Vzporedno s strokovnim ocenjevanjem poteka tudi ocenjevanje publike – ta poskusi vse vzorce in med vsemi izbere svojega favorita. Vse oddane glasove skrbno preštejejo, klobasi z največ glasovi pa dodajo še naziv zmagovalca po izboru publike. Ta je letos končala v rokah tretjeuvrščenega Škerliča. Najboljši trije: Aleš Čeligo iz Puč, Damjan Radoš iz Merezig in tretjeureščeni Dejan Škerlič iz Kopra, ki je prejel tudi nagrado publike. Priporočila strokovne komisije in izmenjava dobrih praks udeležencev, ki kramljajo med sabo, je močno pripomogla k dvigu kakovosti istrskih klobas, kar je tudi namen prireditve že od samega začetka. Zaenkrat jih za prodajo dela samo ena kmetija, morda pa se bo po evropski zaščiti za ta korak opogumil še kdo. Dokumentacijo za pridobitev evropske zaščite in oznake ZOP (Zaščitena označba porekla) pripravljajo skupaj s kolegi iz hrvaške Istre. Če bodo uspešni, bodo naziv istrska klobasa lahko uporabljali le Slovenci in Hrvati, ki bodo klobase izdelovali iz domačega mesa na območju slovenske oz. hrvaške Istre. Epidemija je postopek nekoliko upočasnila, a člani pripravljalne skupine za zaščito iz obeh držav že usklajujejo recepturo in postopek izdelave istrske klobase. Fotografije: arhiv Turistične kmetije Tonin

Če znamo ločiti seme od plevela, lahko tudi na družbenih omrežjih najdemo kakovostne, poučne in zabavne vsebine. Vse to izjemno spretno prepleta avtorica Instagramovega profila @1000urzunaj, ki je z objavami začela pred dobrim letom in pol. Te nastajajo spontano in v želji, da bi ljudi spodbudile h kakovostnejšemu preživljanju prostega časa – v objemu narave v vseh letnih časih. Ni izgovora, da zaradi slabega vremena ne bi preživeli vsaj nekaj ur na prostem, pravi 32-letna Lucija Odar iz Bohinja, ki si je zamislila prav poseben izziv – preživeti 1000 ur na leto zunaj. Lucija je z naravo neločljivo povezana že od malega, saj je doma v najlepšem alpskem biseru pri nas – Bohinju. Hribe preprosto obožuje in izkoristi vsako priložnost, da se vzpne na katerega od mnogih vrhov, najraje kar sama. Naravo rada opazuje, spoznava njene zakonitosti in svoje znanje širi med ljudi. Veliko znanja je usvojila že med študijem gozdarstva, za katerega se je odločila precej spontano. »Ob koncu srednje šole se mi ni niti sanjalo, kaj želim početi v življenju. Nisem kaj dosti razmišljala, niti nisem iskala informacij o fakultetah, poklicih … Ko je bilo treba izpolniti vpisnico za univerzitetni študij, sem vedela le to, da rada hodim v hribe, in, ker je moj stari oče gozdar, sem približno poznala delo gozdarja. Tako sem se vpisala na študij gozdarstva na Biotehniški fakulteti v Ljubljani, ne da bi šla tja na informativni dan ali se kako drugače pozanimala o tem študiju. Kam sem se prijavila, staršem sploh nisem povedala, izvedeli so šele nekaj mesecev pozneje, ko sem prejela pismo s fakultete. Po dveh mesecih predavanj in vaj na fakulteti sem vedela, da sem izbrala pravi študij in poklic. Takoj po diplomi sem nadaljevala z magistrskim študijem gozdarstva. Moja intuicija je poskrbela, da sem se vpisala tja, kamor spadam. In če bi se danes morala ponovno odločiti, bi se odločila enako,« se predstavi naša sogovornica, ki je zaposlena na Zavodu za gozdove Slovenije kot gozdarska načrtovalka. RAJE NA TERENU KOT V PISARNILucija ima zelo razgibano delo, saj pol leta dela na terenu, kjer s kolegi zbirajo podatke o gozdu, izvajajo meritve na stalnih vzorčnih ploskvah in opisujemo sestoje. »Polovico leta pa sem večinoma v pisarni, kjer zbrane podatke s terena digitaliziramo, vnašamo v računalnik in na različne načine analiziramo pridobljene podatke. Izsledki analiz so podlaga za pripravo desetletnega gozdnogospodarskega načrta enote. Ko je načrt spisan, se začne spet tista lepša polovica moje službe – terensko delo.« Svoje delo zares rada opravlja tudi zato, ker vsako leto dela na terenu v drugi enoti in tako počasi in podrobno spoznava celo zgornjo Gorenjsko, »vse njene skrite kotičke, vse lovske poti …«. Lucija Odar: »To je eden izmed redkih poklicev, pri katerih delaš v naravi in za naravo. Za tiste, ki so radi v naravi in radi hodijo v hribe, je to zagotovo eden izmed najboljših poklicev. Pri poklicu gozdarja spol ni pomemben. Pomembno je le, da si v dobri fizični kondiciji in da se ne bojiš medvedov.« 1000 UR ZUNAJ Ko Lucija konča s službo, pa se ne zapre med štiri stene svojega doma, temveč tudi večino svojega prostega časa preživi zunaj. Iskreno prizna, da je zaljubljena v Bohinj in rada raziskuje svojo okolico. Čeprav se v hribe najraje odpravi sama, pa je, od kar je postala mamica, zunaj najraje s partnerjem Andražem, profesorjem športne vzgoje, in njuno dveletno hčerko Tinko. Zunaj preživijo veliko ur v vseh letnih časih: »Zima in sneg nista ovira, da ne bi bili zunaj. Ker vsak od nas na kakšen deževen dan potrebuje malce motivacije, da nekaj uric svojega časa preživi zunaj, sem na Instagramu začela objavljati navdihujoče objave, ki bi ljudi zvabile na zrak. Ko sem pred dobrim letom in pol povsem po naključju našla preglednico s 1000 kvadratki, na kateri je pisalo »1000 hours outside« (1000 ur zunaj, o. a.), se mi je takoj porodila ideja, da ta izziv predstavim tudi pri nas. Ker sem takrat ravno okrevala po operaciji in sem bila priklenjena na posteljo, sem imela dovolj časa, da sem narisala svoj sledilnik za beleženje ur, ki jih preživimo zunaj. Namesto dolgočasne preglednice je nastalo drevo s 1000 listki – za vsako uro, ki jo preživimo zunaj, pobarvamo enega. Nekaj dni pozneje sem ustvarila še Instagram profil @1000urzunaj. Nastal je spontano, brez vizije in cilja, brez oblikovane ideje, kaj bom na njem objavljala in brez velikih pričakovanj, da bi ta kdaj postal pomemben del mojega življenja. Občasno sem objavila tudi kaj poučnega o gozdu ali kakšno idejo za ustvarjanje z otroki iz naravnih materialov. Moje vsebine so sledilci sprejeli z navdušenjem, zato sem s tem nadaljevala in danes sta to glavni vsebini mojega profila.« »Moja ljubezen do gozda se nadaljuje tudi po koncu službe. Gozd mi pomeni delo, sprostitev, rekreacijo in še veliko več. Kadar delam na terenu, grem od doma dobre volje in se vrnem domov še boljše volje. V gozdu se res umirim, zbistrim svoje misli in dobim nove ideje. Rada opazujem naravo in jo poskušam razumeti.«  Sprva je bilo drevo s 1000 listki dostopno le na njenem profilu, kmalu pa so si ga »sposodile« in objavile tudi druge spletne strani, zato Lucija ne ve, koliko ljudi si ga je »preneslo« in natisnilo ter sprejelo ta izziv. »Glede na to, koliko ljudi mi pošilja fotografije njihovih pobarvanih dreves, bi rekla, da jih je že zelo veliko.« Veseli jo, da je vedno več tudi šol in vrtcev, ki je predstavilo ta izziv otrokom. »Nekaterim vrtcem sem naredila še različne verzije dreves z manj listki, barvajo pa jih po enakem pravilu: ena ura preživeta zunaj je en pobarvan listek na drevesu.« Za Lucijo je ta izziv zlahka dosegljiv zaradi narave njene službe, razume pa, da je za nekatere to precejšen izziv, za koga tudi nedosegljiv. V razmislek pa nam postreže s podatkom: »Statistika kaže, da imamo vsak dan v povprečju tri ure in 15 minut v rokah pametni telefon, zato se dve uri in 45 minut na dan, ki jih moramo v povprečju preživeti zunaj, da dosežemo ta cilj, ne sliši več tako veliko.« Projekt 1000 ur zunaj je izziv, čeprav je v resnici njegov glavni namen spodbuda, da bi čim več ljudi čim več časa preživelo na prostem, v naravi in ne pred TV-ekranom, računalnikom ali s telefonom v roki. Ljudi spodbuja, da  gredo ven tudi takrat, ko je slabo vreme, kratek dan ali se jim preprosto ne ljubi. Število sledilcev Lucijinega profila je zelo hitro raslo in je že preseglo 10.000: »Vsakič, ko pogledam število sledilcev, se sprašujem, kaj me je poneslo tako visoko. Izziv 1000 ur zunaj me je na začetku povzdignil iz množice profilov, vseeno pa mislim, da je uspeh predvsem rezultat mojih poučnih vsebin o gozduin naravi, ki jih na Instagramu skoraj ni. Tudi ideje za ustvarjanje iz naravnih materialov so med mamicami zelo priljubljene in jih je na drugih slovenskih profilih zelo malo.« Več kot število sledilcev pa ji pomenijo odzivi njenih sledilcev, njihove pohvale in fotografije izdelkov, ki jih naredijo po navdihu z njenega profila ter seveda pobarvanih dreves. »Tega je res veliko in to me osrečuje.« Lucija se je kar dolgo skrivala za svojim profilom, niti bližnjim niti sodelavcem ni povedala, da ga ustvarja: »Priznam, da niti pomislila nisem, da bi se iz njega lahko razvila zgodba, kot se je. Kar nekaj časa sem potrebovala, da sem se razkrila, objavila svojo sliko in napisala kaj o sebi. Ko sem to storila prvič, sem dobila ogromno pozitivnih sporočil, kar mi je vlilo samozavest in od takrat nimam več težav s tem.« GOZD JE TUDI UČILNICA NA PROSTEMVeč sledilcev ima, večjo odgovornost čuti Lucija do njih. In čeprav več časa preživi zunaj kot s telefonom v roki, svojemu profilu na Instagramu nameni kar veliko časa. »Samemu profilu v povprečju namenim uro na dan. Moje objave so večinoma spontane, pripravim jih največ teden vnaprej. Ves čas pa imam pri sebi posebno beležko, v katero si zapisujem ideje za objave, storyje (zgodbe, o. a.), pomembne datume in podobno.«  Gozd je tudi izvrstna učilnica na prostem, zato želi spodbuditi ljudi predvsem k temu, da naravo opazujejo in se o njej česa naučijo sami – z opazovanjem. »Ljudje namreč radi hodijo v naravo, poznajo pa jo zelo slabo. Kar se meni zdi samoumevno, je za večino mojih sledilcev nekaj povsem novega.«  Poleg poučnih objav je na njenem profilu tudi veliko idej za ustvarjanje z različnimi plodovi, listi, vejami, kamenčki … »Že vse življenje je narava moj vir navdiha. Ob Savi pogosto najdem kakšne lepe kamne in dobim idejo, kako bom iz njih naredila mozaik, jih pobarvala ali sestavila v možica pred hišo, zato jih odnesem s seboj domov. Ko najdem lepe jesenske liste, dobim idejo, kaj vse bom z njimi ustvarila in tudi te vzamem s sabo in jih shranim v knjige. Najdem storže, naplavine, želode, kose lubja, vse gre z mano domov. Doma imam na zalogi skoraj vse, kar se najde v naravi in le redko uresničim ideje, za katero sem nek material nabrala. Po navadi se s hčerko igrava zunaj, ona vleče iz škatel palice, lubje, mah, jaz pa mimogrede kaj ustvarim. Če mi vsega ne podre, umaže, predela po njenem navdihu, to fotografiram in objavim na Instagramu. Idej mi ne zmanjka, zmanjkuje mi predvsem časa za uresničitev vseh zamisli, ki so nakopičene v moji glavi.« Ker je odraščala obdana s prelepo naravo, gorami in gozdovi, se zaveda, kako srečni smo lahko, da imamo v Sloveniji zakonsko omogočen dostop do gozda, da se lahko po vsakem gozdu sprehajamo brezplačno, nabiramo gobe, kostanj,  borovnice … »Večina ljudi se tega ne zaveda in ne ve, da je po svetu to bolj izjema kot pravilo. Ljudje tudi pozabljajo, da smo v gozdu ‘dvakrat’ gostje: pri živalih in rastlinah, ki so tam doma ter pri lastniku gozda. Zato me najbolj žalosti, kadar se ljudje vedejo neprimerno.« Zato je vedno več objav namenjenih tej temi – primernemu vedenju v gozdu.

Aleš Podlesek iz goričke vasice Kančevci ob študiju še vrtnari. Poskusno je semena korenja posejal in pozneje presadil v 25-litrske vreče, v katerih so sadike rasle v mešanici vrtne zemlje in kokosovih vlaken. Gnojil jih je z domačim gnojilom iz kopriv, algami in briketi konjskega gnoja ter jih dosti zalival z vodo. Ta angleška metoda se je pokazala kot odlična – najtežji korenček je tehtal kar 1,57 kilograma, druga dva »velikana« pa sta se mu približala z 1,38 kilograma oz. 1,36 kilograma. Fotografijo nam je poslal Jože Žerdin.