Poleg velikih škod po divjadi na kmetijskih površinah imamo v Sloveniji tudi ogromne škode pod divjadi v gozdovih. Če imamo priznavanje in ocenjevanje škod na kmetijskih površinah do neke mere urejeno, še zdaleč pa ne pravično in ustrezno, pa je področje škod po divjadi v gozdovih neurejeno. Zavod za gozdove Slovenije (ZGS) sicer sistematično spremlja objedenost mladja v gozdovih na kontrolnih ploskvah. Popašenost, obdrgnjenost in objedenost lubja v drogovnjakih in letvenjakih pa ni sistematično spremljana. Lani je ZGS objavil analizo stanja poškodovanosti gozdnega mladja od rastlinojede parkljaste divjadi v letih 2010, 2014, 2017 in 2020, v kateri je med drugim zapisano: »V zadnjem stoletju se je gostota in prostorska razširjenost velikih rastlinojedov, predvsem srnjadi in navadne jelenjadi, v Sloveniji močno povečala. Visoka stopnja objedenosti gozdnega mladja predvsem v južnem in severnem delu Slovenije in s tem povezana problematika zagotavljanja naravnega pomlajevanja gozdov je že nekaj desetletij eden glavnih gozdnogospodarskih problemov. ZGS je leta 1996 uvedel periodično spremljavo poškodovanosti gozdnega mladja od rastlinojede parkljaste divjadi (objedenosti) na kontrolnih ploskvah velikosti 5 × 5 metrov. Skupna objedenost na ravni Slovenije v štirih popisih (2010, 2014, 2017 in 2020) izkazuje trend upadanja, s tem, da je bilo upadanje najbolj izrazito med popisoma 2014 in 2017. Objedenost se je od leta 2014 znižala pri vseh drevesnih vrstah, ki so z večjimi deleži zastopane v mladju, kot tudi znotraj posameznih višinskih razredov.«  ČE NI MLADJA, NI OBJEDENOSTI Ker se popisi že dve desetletji dogajajo na istih ploskvah, se postavlja vprašanje, kako zaznati objedenost mladovja, ki je bilo že objedeno. Zaskrbljujoč je tudi podatek o pomanjkanju ustreznega mladja v gozdnih sestojih, recimo mladik jelke, manjših od 15 centimetrov, ki jih popase divjad. Se je morda kdo vprašal, ali niso pozitivni premiki tudi rezultat žleda in podlubnikov, ki so prizadeli pretežni del Slovenije, in s tem povezan močno povečan posek od 2015 naprej, kar je v razgrajenih sestojih močno povečalo prehransko bazo za rastlinojedo divjad (grmovne vrste, zelišča). Manjša zaznana objedenost najbrž ni rezultat nižje številčnosti populacij. Ta se bo verjetno v ugodnih pogojih še povečevala in v prihodnosti povzročala še večje ovire pri naravni obnovi gozdov. Že v letu 2016 je zaradi preštevilnih škod po divjadi na kmetijskih površinah in v gozdovih Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pri DZ pozval MKGP in MOP za ugotovitve glede upravljanja z divjadjo ter glede izplačevanja odškodnin. Konec februarja 2017 je MKGP pripravilo poročilo Sobivanje ljudi in divjadi.  NEURESNIČENI PREDLOGI Med ugotovitvami je zapisano, da je bilo praktično v vseh lovsko upravljavskih območjih porušeno ravnotežje razvojnih faz v gozdu. Zmanjšujejo se deleži sestojev v obnovi in mladovje, zmanjšuje se naravna prehranska zmožnost gozdov in posledično ima ponekod jelenjad večji vpliv na pomlajevanje sestojev. Predlagani ukrepi so bili: določi se območja, kjer je prisotnost jelenjadi dopustna, in območja, kjer ni. Kjer je jelenjad stalno prisotna, se odvzem divjadi prilagaja po številu in starostni strukturi, prehranskim zmožnostim okolja, škodnim dogodkom ter ostalim dejavnikom. Vpliv na odvzem bi imele predvsem škode v gozdovih (objedanje gozdnega mladja, lupljenje in grizenje letvenjakov in drogovnjakov) in popašenost travinja. V sklopu ukrepov so tudi metode za izračun primerne odškodnine. Še v istem letu je MKGP pričelo s pripravo omenjene uredbe, a je ta dokument ostal zgolj v pripravi, ker ni bil dosežen konsenz med zainteresirano javnostjo.  TAKO PA JE DANES NA TERENU Kako veliko škodo povzroča jelenjad v gozdovih, smo se lahko prepričali tudi ob obisku družinske kmetije Janeza Lenka v Ljubnem ob Savinji. Na kmetiji, ki se sicer pretežno ukvarja s prirejo mleka, je gozd pomemben vir dodatnega prihodka. Gozdove pa imajo na okrog 900 metrih nadmorske višine. Letno posekajo okrog 100 m3 lesa, v preteklosti pa so poleg rednih negovalnih del zgradili precej vlak in na ta način poskrbeli za dobro odprte gozdove. Kot je povedal Janez, pri gospodarjenju z gozdom vseskozi upošteva nasvete revirnega gozdarja in je z njim na splošno zadovoljen. Pred petimi leti so na njegovo priporočilo na površini okrog hektarja opravili redčenje v drogovnjaku. Od takrat pa so se jim začele enormno povečevati škode po jelenjadi. Danes je kljub zaščitnemu premazu debel poškodovanih že več kot tretjina dreves. Obgrizenost in obdrgnjenost po jelenjadi se pojavlja od jeseni do pomladi, saj se preko poletja jelenjad preseli višje v gore. Zaradi tako obsežnih poškodb je gozd manj stabilen, saj bi se drevesa na obgrizenih mestih ob viharju zagotovo prelomila.     Na površini 1 ha je tretjina dreves obgrizenih.    Obgrizenost kljub zaščitnemu premazu.     Stara poškodba.

Boris Bratuž je lastnik gozda v Čepovanski dolini, ki leži v občini Nova Gorica. V svojem gozdu vestno gospodari že od leta 1995, ko ga je podedoval od svojih staršev. Kljub temu da je lastnik le dobrih petih hektarjev gozda, pa je njegova skrb in navezanost nanj toliko večja. Je zagovornik dejstva, da je za delo v gozdu treba biti fizično in psihično pripravljen. Zato je zgled ostalim lastnikom, saj gre v gozd vedno pripravljen in opremljen za varno delo. Izvajanje sečnje in spravila lesa opravlja kakovostno, kar se odraža tudi v stanju njegovega gozda. Zaveda se tudi pomena pravočasnega in skrbnega opravljanja načrtovanih gojitvenih in varstvenih del. Njegova ljubezen in skrb do gozda se je še posebej izkazala po katastrofalnem žledolomu leta 2014. Sanacija poškodovanega gozda je bil eden njegovih največjih življenjskih izzivov. Optimistično se je lotil reševanja zahtevnega projekta odpiranja zaprtih sestojev z gozdnimi prometnicami in sanitarne sečnje, ki je sledila. Pravi, da se je pri sanaciji počutil, kot bi igral igro »mikado«. Aktivno je sodeloval tudi pri pripravi gradnje gozdne ceste Kobilca, ki jo v okviru svojih zmožnosti stalno samoiniciativno vzdržuje. Pozornost daje tudi izobraževanju. Udeležil se je več tečajev v organizaciji Zavoda za gozdove Slovenije. Zavodu priskoči na pomoč tudi pri sami organizaciji tečajev. Boris je dejaven tudi širše. Že od leta 1971 je aktiven prostovoljni gasilec pri PGD Čepovan. V svoji dolgoletni karieri je sodeloval v številnih intervencijah na širšem območju Primorske, tudi v gozdu, od naravnih ujm, požarov do delovnih nesreč. Bil je tudi dolgoletni član civilne zaščite, kjer je bil odgovoren za požarno varnost. Dolga leta je bil tudi član sveta KS Čepovan. S svojim pogledom na gozd in s svojo aktivnostjo je Boris lahko vzor številnim lastnikom gozdov. Poleg proizvodne prepoznava tudi druge vloge gozda. Osebno se mu zdi delo v gozdu vir zdravja in dobrega počutja kljub njegovi težavnosti. Zavod za gozdove Slovenije

Pletenje košev iz šibja in pletenje vrvi gre vse bolj v pozabo. Redki so še, ki obvladajo to ročno rokodelsko spretnost. Eden teh je 66-letni Slavko Matjašič iz Sovjaka, ki kljub letom in težji invalidnosti še plete koše iz šibja, iz rdeče in rumene vrbe. Ob tem je naš sogovornik tudi vešč pletenja vrvi, »štrikov«, ki jim pravijo vojke, za vodenje živine in drugih pletenih izdelkov iz lanenega in konopljinega prediva. Pletenje iz prediva je sicer zaradi starosti in invalidnosti že opustil, kaki dve leti nazaj je opustil tudi pletenje košar. A se je pletenja košar ob pomoči prijatelja, ki mu »čisti« in sortira šibje, ponovno lotil. O tem nam je Slavko povedal: »Koše, krbüle, cejne ali cajne, iz »šintovca«, tako pravimo tej vrsti vrbe, pletem že od otroških let. Pletar je bil moj dedek, pletel je tudi oče, ki me je naučil te koristne ročne spretnosti. Od njega sem se naučil plesti tudi vrvi iz prediva. Zapustil mi je tudi pletilni stroj, ki so mu rekli brde. To opravilo sem opustil, saj me vse bolj »stiska« invalidnost, tu pa so tudi leta. Pletem, ker so ljudje pogrešali moje izdelke, pletem pa tudi zato, da mi tako mine čas. V preteklosti sem pletenje prikazoval na raznih prireditvah in sejmih. Pletenje sem večkrat predstavil tudi v domu starejših v Gornji Radgoni.« Moramo povedati, da so njegovi pleteni izdelki daleč najbolj kakovostni od vseh tistih, ki še izdelujejo tovrstne izdelke. Plete večinoma po naročilu, tistim, ki mu pripeljejo šibje. Slavko ne plete samo košev, pač pa je vešč tudi pletenja kardebačev. To je iz osmih šib spleten izdelek, ki ga otroci ali starejši uporabijo za »tepeškanje« na »pametvo«, to je na dan nedolžnih otročičev, ki ga praznujemo 28. decembra. Ludvik Kramberger NE SPREGLEJTE pletarskega priročnika OTIP NARAVE. Polistate in naročite ga s klikom na naslovnico. 

Turistično društvo Gornji Lakoš pri Lendavi je pripravilo  enodnevno  predavanje o zdravilnih zeliščih, ki je potekalo v dvorani vaškega doma v Gornjem Lakošu. Predavat je prišla strokovnjakinja za zelišča Rozalija Vajdič, ki se že vrsto let ukvarja s pridelavo in predelavo zdravilnih zelišč. Tema je bila zelo poučna in so jo vaščani dvojezične vasi z zanimanjem poslušali. Med predavanjem je Rozalija večkrat poudarila, da so zdravilna zelišča zelo dobra domača lekarna, saj so doma vedno pri roki. Udeleženci so lahko izvedeli kako zdravilna zelišča shranjevati, kakšen je njihov učinek, rok in uporaba. Vsa zdravilna zelišča morajo biti dobro posušena, shranja v platnenih ali papirnatih vrečkah ali v steklenih kozarcih in vedno shranjena v suhem prostoru. Predavateljica je povedala, da zdravilna zelišča lahko gojimo tudi na domačem vrtu ali na njivi. Seveda je ob tem potrebno kar nekaj ročnega dela, če to počnemo ljubiteljsko, večji pridelovalci pa že imajo priročne stroje. Vsi, ki so bili na predavanju so slišali nekaj poučnega in morda se bo kdo odločil tudi za pridelavo zelišč, kajti pregovor pravi, da za vsako bolezen »rožca raste«. Jože Žerdin  

Na pustno nedeljo, 27. februarja, je Kulturno turistično društvo Vaneča v Občini Puconci, po dolgem času epidemije pripravilo pustovanje po vasi Vaneča. Ob tej priložnosti so pustne maske obiskale vsako domačijo na Vaneči, ki so jih sprejele z odprtimi rokami. Še posebej so jih bili veseli starejši in osamljeni sokrajani, ki jim je bil v tem času to edini stik z drugimi ljudmi. Marsikje so jih pričakali s sveže ocvrtimi krofi, toplim čajem, vedno in povsod pa z nasmehom. Predsednica društva Milena Kuhar je ob tem povedala: »Nič ni lepšega, noben trud za organizacijo ni prevelik, ko vidiš ljudi, ki nas sprejemajo odprtih rok in nasmejanih lic. Če smo pred leti tožili, da se nam ne pridružijo »na novo priseljeni« je tokrat drugače. Naša tradicija je navdušila tudi sorodnike krajanke Katarine, saj so iz slovaških Košic prišli samo zaradi tega, da se udeležijo tega običaja. Če se pohecam, bi lahko rekla, da imamo že mednarodno udeležbo. Nikakor pa nismo pozabili na preventivno, saj vse pustne maske izpolnjujemo vsaj enega izmed pogojev PCT.« Pisana, vesela, poskočna in razigrana druščina je storila prav vse, da bosta veter in mraz pregnana in da so na široko odprta vrata pomladi. Jože Žerdin

Krajani Očeslavcev, ki sodijo v Občino Gornja Radgona, so se konec lanskega leta razveselili obnove in razširitve ceste, ki se vije skozi vas in jih povezuje s cesto, ki pelje na avtocestni priključek v Grabonošu. Ker del ceste poteka po kraju Okoslavci, ki sodijo v Občino Radenci, sta občini Radenci in Gornja Radgona skupno pristopili k njeni posodobitvi. Skupna dolžina posodobljene ceste znaša 1100 metrov, od tega 700 metrov v Občini Gornja Radgona in 400 v Občini Radenci. Cesto, ki je bila asfaltirana v obdobju samoprispevkov, so sedaj razširili na 4,5 metra, ob tem pa uredili potrebne mulde za odvajanje meteornih vod in jarke. Gradbena dela je opravilo podjetje Nizke gradnje in asfaltiranje Ptuj, veljala pa so 100.00 evrov. Krajni, ki koristijo to cestno povezavo, so hvaležni obema občinama, da sta se s skupnimi močmi lotili te obnove in tako izboljšali to pomembno cestno povezavo. Ludvik Kramberger