Pomurskemu sejmu, nosilcu institucije Vinska kraljica Slovenije je po dveletnem premoru zaradi koronskih omejitev naposled le uspelo okronati jubilejno vinsko kraljico.   Kot so sporočili iz Pomurskega sejma, sta novo kraljico, ki prihaja na slovenski vinski prestol iz Vinorodne dežele Podravje, Mariborski vinorodni okoliš, včeraj v hotelu Radin v Radencih na tradicionalni prireditvi okronala minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dr. Jože Podgoršek ter predsednik uprave Pomurskega sejma Janez Erjavec.   Po dveh letih se je s prestola poslovila Ana Pavlin, ki je v letih 2020 in 2021 sodelovala na nekaj manj kot stotih dogodkih, posvečenih širjenju vinske kulture in prepoznavnosti slovenskih pridelovalcev vin. Nova vinska kraljica je v delo z vinom vpeta že od malih nog. Nadaljuje ga tudi kot študentka. V letu 2020 je diplomirala na Turistici Portorož in se trenutno izobražuje na magistrskem študijskem programu smer marketing – management na Ekonomsko-poslovni fakulteti Univerze v Mariboru. V letih 2018 – 2020 je bila tudi Mariborska vinska kraljica. Njihova domača vinska klet pod imenom Hiša Joannes Protner obdeluje 13 hektarjev vinogradov, od tega polovico ekološko. Po svečanem nagovoru in prisegi je novi vinski kraljici  najprej čestital pokrovitelj njenega avtomobila Dušan Rajh, Avto Rajh - Ford, Ljutomer in Murska Sobota; nagovoril jo je pokrovitelja kraljičinega vina, ki je renski rizling 2019, Boštjan Protner, hiša vin Joannes; pa predsednik Kmetijsko gozdarske zbornice Slovenije Roman Žveglič in Vesna Maučec, izvršna direktorica Zdravilišča Radenci. V imenu dosedanjih Vinskih kraljic Slovenije ji je čestitala 22. Vinska kraljica Slovenije Katarina Pungračič,  in sekretar Društva vinskih svetovalcev Sommelier Slovenije Alojz Cedula. Za glasbeni program slovenskih zimzelenih napevov je poskrbela zasedba Falajček.  Prireditev je tudi tokrat povezoval Stane Kocutar, novinar, ki je tudi mestni viničar Maribora in skrbnik najstarejše trte na svetu.   Glavni medijski pokrovitelj projekta je Kmečki glas. Fotografije: Pomurski sejem  

Domače je najboljše   V enoti Doma v Kidričevem, ki deluje pod okriljem Doma upokojencev Ptuj, je v delovnih terapijah vsak dan pestro in živahno, saj si stanovalci doma dan zapolnijo z različnimi delovnimi terapijami in delavnicami. Med nje sodi tudi ročno izdelovanje rezancev na način, kot so to nekoč danes stanovalke doma izdelovale doma. Idejo in recept za to so dobile pri njihovi stanovalki Mariji Smolinger. Tako so se stanovalke doma prelevile v gospodinje. Dela so se lotile zelo spretno, saj so že od mladih nog vešče tega opravila, ki so se ga naučile od svojih mam in babic. Preden so se lotili izdelovanja domačih rezancev, so si pripravile sestavine - moko, jajca in vodo ter vse skupaj zamesile v testo,   Izdelava rezancev je potekalo kot nekoč. Testo so testo razrezale na manjše kose in jih z lesnimi valji tanko razvaljale. Po nekaj časa so ga zavile v zavitke in jih z noži tanko razrezale.  Nato so dale rezance in krpice sušit in jih potem do uporabe pri kuhanju juh shranile v vrečke. Že naslednjo nedeljo so jih vsi stanovalci doma zaužili pri nedeljskem kosilu v goveji juhi. Vsi so pohvalili pridne in marljive stanovalke, katere so pripravile in izdelane veliko količino domačih rezancev in krpic.   Jože Žerdin              

Kot piše Jože Žerdin, so bile med udeleženci tudi pomurske vezilje. Rozina Nemec iz Genterovcev se je predstavila s črno priložnostno obleko in garnituro z vzorcem t.i. družinsko drevo, vse izdelano v t.i. hetiškim vzorcem. Z izdelki garnitura iz lanu, ženska obleka in moška srajca,  vse s  hetiškimi vzorci, so sodelovale tudi druge članice Kulturnega društva Hetés Genterovci in Kulturnega društva János Arany iz Gornjega Lakoša. Oba kraja sta v občini Lendava.  V ocenitev je prispelo  več kot 1.600 izdelkov, nastalih pod prsti pridnih vezilj. Med  njimi je več kot 10-članska strokovna komisija na osnovi strogih kriterijev izbrala čez 800 izdelkov. Od teh je bila večina le razstavljenih, najimenitnejši izdelki pa so prejeli nagrade v več kategorijah. S svojimi izdelki, ozaljšanimi s hetiškimi motivi, so strokovno komisijo navdušile tudi Rozina Nemec in vezilje KD Hetés iz Genterovcev, saj jim je komisija dodelila posebno nagrado. Vezilje so zadovoljne s svojim dosežkom na konferenci in obenem vesele, da postaja naša avtohtona hetiška vezenina  prepoznavna, cenjena in priznana tudi izven naših meja. Nedolgo nazaj je hetiška moška in ženska ljudska noša postala prva prekmurska madžarska narodna vrednota, ki je z vključitvijo v Zakladnico madžarskih vrednot pridobila naziv Izjemna narodna vrednota. Razstava v Békescsabi je na ogled vse do 8. aprila.  

Opravili smo analizo površin strnih žit v zadnjih 30 letih in prišli do podatkov, nad katerimi se je vredno zamisliti. Čeprav se skupni hektarji zasejanih oziroma požetih površin teh žit (pšenice in pire, ječmena, rži in soržice, tritikale ter ovsa) v času Slovenije kot samostojne države gibajo v razponu med dobrimi 52.000 in 58.000 hektarji, so pri posameznih vrstah žit zelo velike  razlike. Na račun vse manj krušnih žit se namreč močno povečujejo površne krmnih žit. Skupaj so zajeta ozimni in jari posevki, a je slednih zanemarljivo malo.   LETO STRNA ŽITA (ha) 1991 52.410 1995 57.551 2000 53.586 2005 51.547 2010 56.722 2015 58.077 2020 56.746   Površine V letu osamosvojitve smo pšenico s piro kot najpomembnejšo krušno žito pospravili s skoraj 40 tisoč hektarjev (39.433 ha), po zadnjih uradnih podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS) pa leta 2020 le še s 27.282 hektarjev. To pomeni, da so se površine zmanjšale za več kot 12 tisoč hektarjev! Ječmena smo v tem času poželi s skoraj 3-krat več površin (1991-7.863 ha, 2020-22.212 ha). Močno so se zmanjšale tudi površine rži in soržice kot drugega krušnega žita (1995-5.819 ha, 2020-827 ha); površine požetih hektarjev tritikale pa so se povečale kar za več kot 15-krat (1995-368 ha, 2020-5.616 ha). Med krmnimi žiti je edino manj zanimiva pridelava ovsa, saj smo leto 1991 začeli z 2.372 hektarji, 2020. pa končali z 809 hektarji. Po še začasnih podatkih občutnih razlik med požetimi površinami pšenice s piro in ječmenom lani ni bilo. Letos pa se obeta, da bomo ječmen poželi z več kot 24.000 hektarjev, pšenice z dobrih 29.000 hektarjev. Če se bo tak trend nadaljeval, bi čez nekaj let površine z ječmenom že presegle površine s pšenico. To za našo samooskrbo s krušnimi žiti ni dober obet. Lani jeseni naj bi bilo vseh strnih žit zasejanih več kot 59.000 hektarjev, kar je v samostojni Sloveniji največ doslej. 39.433 ha pšenici in pire ter 7.863 ha ječmenu smo namenili leta 1991,  27.282 ha pšenici in piri ter 22.212 ha ječmenu pa leta 2020.   Poraba Definicija celotne potrošnje oziroma porabe so skupne količine (doma pridelane in iz uvoza), namenjene tako za prehrano ljudi, neposredno ali industrijsko krmo za živali, kakor predelavo, seme in izgube. Uradna statistika te podatke beleži od leta 2000. Skupne količine so v zadnjih 20 letih precej nihale. Pšenice smo denimo leta 2000 porabili dobrih 258 tisoč ton, leta 2010 nekaj več kot 311 tisoč ton, kar je največ doslej, in leta 2020 slabih 276 tisoč ton. V teh količinah je zajeta tudi trda pšenica, ki je namenjena za hrano in je doma ne pridelujemo. Pri ječmenu pa se je skupna poraba v tem času povečala za 20 tisoč ton (2000-125,79 tisoč ton, 2020-147,93 tisoč ton). Za več kot 5-krat pa se je zmanjšala poraba rži in soržice, s 23,7 na 4,5 tisoč ton. Za 10 tisoč ton pa se je povečala poraba tritikale, saj je ta leta 2000 znašala slabih 26 tisoč ton. Pomemben segment v skupni porabi pa je poraba za hrano, torej prehrano ljudi. Za ta namen razumljivo največji delež odpade pri krušnih žitih. Pri pšenici se ta v bruto vrednosti konstantno giblje v območju 200 tisoč ton (50 tisoč ton je trde), pri rži in soržici se je količina zmanjšala za več kot trikrat, leta 2020 na 2.570 ton. Nekaj ječmena se porabi tudi za prehrano ljudi.  Leta 2020 je ta količina znašala 1.460 ton, kar je več kot enkrat manj kot leta 2000.   PŠENICA IN PIRA (VIR: SURS, Kmečki glas) LETO POŽETIH HEKTARJEV PRIDELANO (1000 t) PRIDELEK (t/ha) ODKUP (1000 t) DELEŽ ODKUPA (%) PORABA  SKUPAJ (1000 t) PORABA ZA HRANO (1000 t) SAMOOSKRBA (%) PORABA NA PREBIVALCA (kg) 1991 39.433 168,77 4,3 0 0 0 0 0 0 1995 36.779 155,58 4,2 0 0 0 0 0 0 2000 38.256 162,56 4,3 0 0 258,85 221,11 63 101,01 2005 30.059 141,29 4,7 0 0 294,17 200,37 48 100,13 2010 31.946 153,48 4,8 67,61 44,1 311,21 205,76 49 100,41 2015 30.734 157,06 5,1 102,92 65,5 301,46 212,82 52 103,16 2020 27.282 158,13 5,8 84,16 53,2 275,77 207,51 57 98,81  0 - ni podatka     JEČMEN LETO POŽETIH HEKTARJEV PRIDELANO (1000 t) PRIDELEK (t/ha) ODKUP (1000 t) DELEŽ ODKUPA (%) PORABA  SKUPAJ (1000 t) PORABA ZA HRANO (1000 t) SAMOOSKRBA (%) PORABA NA PREBIVALCA (kg) 1991 7.863 26,51 3,4 0 0 0 0 0 0 1995 12.719 44,02 3,5 0 0 0 0 0 0 2000 11.570 37,76 4,3 0,65 1,7 125,79 3,08 30 2,07 2005 15.451 61,24 4,0 2,48 4,1 121,24 0,94 51 0,62 2010 18.730 80,12 4,3 6,06 7,6 147,46 1,26 54 0,82 2015 20.110 93,17 4,6 10,56 11,3 126,89 1,16 73 0,75 2020 22.212 122,21 5,5 24,83 20,3 147,93 1,46 83 0,93  0 - ni podatka Samooskrba Je delež, ki prikazuje, v kolikšni meri domača pridelava pokriva celotno domačo potrošnjo. Po uradnih podatkih je naša samooskrba pri pšenici okrog 60 %, pri ječmenu se je od leta 2000 s 30 % povečala na kar 83 %, pri rži in soržici  je skok za več kot 10-kratnik (s 7 na 76 %), pri tritikali pa se je samooskrba z 19 % povečala na kar 110 %. A tu se naša analiza ne konča. Pri pšenici kot najpomembnejšem krušnem žitu je oskrba iz domače pridelave za hrano zaskrbljujoče skromna. Ob okrog 60-odstotnem letnem odkupu glede na domačo pridelavo je za mline, torej hrano primerne le dobre tri četrtine teh količin. Torej za hrano po podatkih za leto 2020 od porabljenih dobrih 207,51 tisoč ton pšenice (slabih 160 tisoč ton je »navadne«) iz domače pridelave zagotovimo le okrog 50 tisoč ton ali zgolj tretjino. Še vedno veliko pšenice ni krušne ali pa konča v jaslih živine.   98,81 kg pšenice, 1,53 kg rži , 0,93 kg ječmena in 0,76 kg ovsa je leta 2020 bila poraba na prebivalca Slovenije.

Posledice vojne v Ukrajini naj bi z višjimi cenami hrane močno čutili tudi v Sloveniji. Če smo doslej operirali s podatkom, da so se povprečne odkupne cene tone doma pridelane pšenice v Sloveniji od leta 1991 do 2020 gibale v območju 150 evrov, je to bila z lanskim nedavnim dvigom mineralnih gnojil in energentov preteklost. Vojna, v kateri sta od 24. februarja Rusija in Ukrajina, svetovni kmetijski velesili, že povzroča tektonske premike tudi na globalnem trgu. Ne le politične, pač pa tudi na kmetijskih trgih. Najbolj pri prometu z žiti, pa tudi z oljnicami in drugim poljščinami. Cene so poskočile v nebo, trgovanje z njimi pa je močno okrnjeno.   187,77 €/t je bila lani povprečna dosežena odkupljene cena tone v Sloveniji pridelane pšenice. Za leti 2011 (196 €/t) in 2012 (194,30 €/t) je bila v zadnjih 31 letih tretja najvišja, a krepko pod ceno, ki je veljala na tujih trgih v soseščini.     Nekoč domače ni bilo (skoraj) nič vredno Slovenski mlini so se v času žetve pri formiranju odkupne cene pšenice in z njihove strani pridelovalcem vsiljenih unikatnih parametrov štirih kakovostnih razredov, ki jih ne poznajo nikjer v Evropi, vsako leto igrali na karto, da tudi njihove cene narekuje dogajanje na globalnem trgu. Kjer je (bilo) pšenice na pretek. Zavedali so se, da bodo po žetvi tujcem za pšenico plačevali več.  Zaradi teke njihove dvoličnosti se je zanimanje naših kmetov za setev pšenice močno zmanjšalo. V smislu površin skoraj za tretjino. Pa tudi pri odkupu, saj za potrebe hrane za ljudi vsako leto z lastnim pridelkom pokrijemo največ tretjino potreb. Sedaj, ko je jasno, da teh surovin vsaj kratkoročno na globalnem trugi več ne bo v izobilju, bodo naši mlini morali priznati svojo neposrečeno strategijo. Račun bodo izstavili nam, potrošnikom. Koliko pšenice imajo trenutno slovenski mlini v svojih kaščah, in ali nam  bo to zadostovalo za nemoteno oskrbo do nove žetve, ne pove nihče. Želeli bi, da se motimo v slutnji, da ni daleč trenutek, ko bo primorana država odpreti svoje blagovne rezerve.   Vsaka pametna ekonomija pri pridelavi hrane svojo prihodnost na dolgi rok gradi na lastni samooskrbi. In ne na odvisnosti od (doslej) poceni hrane na globalnem trgu.   Rusija: po klasični še ekonomska vojna? Težko je sicer napovedati, kaj vse se bo v bližnji prihodnosti (še) zgodilo. A je  velika verjetnost, da bo Rusija odprla še eno vojno do Evrope, in to globalno na ekonomskem področju. Torej bo uvedla blokado na trgovanje s svojo pšenico, drugih poljščin in mineralnih gnojil. Od vsega tega so številne države v Evropi močno odvisne. In jih bo ukrep močno prizadel. A je po drugi strani ranljiva tudi Rusija. Zdi se, da manj kot Evropa. Male ekonomije, kot je tudi Slovenija, bodo v teh razmerah najbolj na udaru.   V primeru, če bi Rusija zasegla ukrajinske kmetijske produkte in resurse, pa bi bile ekonomske posledice ne samo za Evropo, pač pa ves svet, nepredstavljive. Ne pozabimo: vojno dobijo tisti, ki imajo hrano.   Rusija in Ukrajina sta še leto, dve nazaj  imeli  skoraj tretjinski svetovni tržni delež s pšenico (sama Ukrajina več kot 10-odstotnega), pri koruzi je bil ta petinski , pri oljnicah pa kar več kot 80-odstotni.   Vojna v Ukrajini je cene na evropskih in svetovnih borza pri žitih hipoma pognala v nebo. Če so za v Sloveniji pridelano pšenico ob zadnji žetvi naši mlini za tono v povprečju ponujali 190 evrov (leta 2020 malo nad 148 evrov), so zanjo konec lanskega leta tujim trgovcem z žiti že plačevali tudi 250 evrov. Sedaj jo pod 330 evrov ne dobijo.   Naši mlini so v času žetve dobili pšenico s strani domačih kmetov, zadrug ali drugih organizatorjev odkupa, dostavljeno na njihova dvorišča, cena na borzah pa velja naloženo na kamion prodajalca.   Cene hrane V analizi o ceni kruha, ki smo jo v Kmečkem glasu opravili konec lanskega leta, smo ugotavljali, da je strošek pšenice v trenutnih cenah kruha od 5 do 10 %. Je pa nekaj krat po 10 % (vsaj 30 do 40 %) strošek pšenice v ceni mlevskih izdelkov, torej mok.  Ker pa nobenega pekovskega in testeninskega izdelka ni mogoče narediti brez moke, niso izključeni novi pretresi pri maloprodajnih cenah mok in izdelke iz nje. Nepredstavljivo močan naj bi bil vpliv dviga cene na kmetijskih trgih tudi na cene izdelkov prehrambne industrije, kjer se žita uporabljajo za krmo, torej pri prireji mleka, perutninskega in prašičjega mesa, jajc in še kje. Pač pa tudi na izdelke, kjer so ti pridelki glavne surovine. Torej bo prišlo do vsesplošne nove rasti cen hrane. In do potencirane rasti inflacije. Ta je že sedaj rekordna, 6-odstotna. Dodaten pospešek k napovedanim dvigom cen hrane pa bodo imele še višje cene energentov in pogonskih goriv.  Te so zgolj v  nekaj mesecih  dosegle rekordno visoko raven že pred vojno. Tudi, če bo prišlo do hitrega konca vojna, ekonomisti napovedujejo, da bodo njene posledice daljnosežne.          

Podjetje za proizvodnjo gotovih jedi iz Murske Sobote, znanih pod blagovno znamko Pogrej in pojej, je konec lanskega leta dobilo novega lastnika. Iz rok francoskega Fleury Michon je prešlo pod okrilje Ete iz Kamnika. Novi lastnik iz Kamnika je najbolj znan po vloženi in zamrznjeni zelenjavi in sadju, gorčici, začimbah in drugih kulinaričnih pripravkih, ki jih ponuja pod blagovno znamko Natureta. Zadnji čas je Eta vstopil tudi na trg s kisi, ki jih ponuja pod blagovnimi znamkami Renški hram, Talis in Salatina. Proconi je z novim obratom na Industrijski ulici v Murski Soboti začel s proizvodnjo pripravljenih jedi leta 2003, 2008. pa so v družbo vstopili Francozi. Dve leti zatem so kot eni največjih proizvajalcev pripravljene hrane v Evropi postali edini lastniki Proconija. Proconi se že nekaj časa otepa likvidnostnih težav. Negativni kapital podjetja je tako po zadnjem objavljenem poslovnem poročilu za leto 2020 znašal 5,3 milijona evrov. Po poslovnem izidu za leto 2020 je ob 7,4 milijona evrov prihodkov družba ustvarila za 0,86 milijona evrov izgube. Novi lastnik napoveduje nadaljnji razvoj in rast podjetja, prevzel pa je tudi vseh 74 zaposlenih. Napoveduje, da večjih pretresov na področju  zaposlitev naj ne bi bilo. V Eti Kamnik še pravijo, da je dela dovolj na obeh lokacijah, v Murski Soboti pa glede opremljenosti in kadrovske strukture novi lastnik razmišlja tudi, da bi ob obstoječi proizvodnji vzpostavil še razvojni center za celotno skupino. Izdelke proizvodnega programa Proconija nameravajo v Eti ohraniti in jo tržiti pod blagovno znamko Natureta, pogrej in pojej.