Prikaz sta vodila Roman Mavec, vodja nasada, in dr. Darinka Koron s KIS-a. Seveda je največ zanimanja za rez pečkarjev, kot sta jablana in hruška, a tudi pri rezi breskve je bilo zanimivo.  Breskev Breskev zelo intenzivno raste, zato ima precej krajšo življenjsko dobo od drugih sadnih vrst, le okoli 15 let, potem se izčrpa. Rez breskve se razlikuje od rezi preostalih sadnih vrst. Drevo namreč hitro pobegne v višino, zamujeno rez pa težko popravimo, ker speči brsti po dveh letih zakrnijo. Zelo pomembna je torej pravočasna in pravilna vzgojna rez – vzgojiti moramo prvo, spodnjo etažo poganjkov, nosilcev rodnega lesa, na katerih bomo pridelali skoraj polovico vsega pridelka. Breskev pred rezjo ... Breskev je zelo rodna sadna vrsta, zato jo moramo vsako leto večkrat rezati. Zimsko rez v notranjosti opravimo, ko drevo odcveti, zaradi močne rodnosti mora biti rez zelo temeljita. Tej rezi sledita še ena do dve poletni rezi. V 2. do 3. letu drevo zraste do končne višine 3,5 do 4 metre in končne širine 2 do 2,5 metra. Spodnji del krošnje (pod prsno višino) režemo nekoliko drugače kot zgornjega (nad prsno višino). ... in breskev po rezi.  Naslednje leto vse poganjke, ki so to leto rodili, odstranimo tik ob deblu. Tisti, ki so zrasli letos, rodijo drugo leto. Nad višino 1,5 metra vsako leto enako režemo. Pri breskvi se rast postopno seli na obod, tega pa ne želimo. Asimina Roman Mavec je povedal, da zadnja leta zelo priljubljena sadna vrsta asimina oblikuje zelo lepo krošnjo, ki je zaradi oblike ni potrebno rezati, kljub tamu pa lahko spomladi nekoliko usmerimo, odvajamo poganjke, s čemer dosežemo večjo zračnost in lepši razvoj plodov. Asimina Aktinidija Sadike aktinidije so večinoma vzgojene na lastnih koreninah, torej niso cepljene kot druge sadne vrste. Kupimo vlončene sadike, ki jih posadimo zgodaj spomladi, ko se tla nekoliko ogrejejo. Izkopljemo dovolj veliko jamo in gnojimo enako kot pri drugih sadnih vrstah. Posajena rastlina začne hitro rasti. Poganjek takoj odrežemo na dva do tri očesa, da se okrepijo korenine. Vzgoja rastline z močnimi koreninami bo bistveno lažja. Ob sadiko zapičimo količek, da odrezanega poganjka ne poškodujemo. Rozga (poganjek) raste hitro, zato jo sproti privezujemo ob količek. Prva tri leta je na izpostavljenih legah sadiko priporočljivo pozimi zaščititi pred mrazom. Če nadzemni del pomrzne, počakajmo, da iz korenine poženejo novi poganjki. Drugo leto spomladi izberemo najmočnejši poganjek in ga odrežemo na 1,5 do 1,8 metra višine. Poganjek se začne obraščati v spodnjem delu. Če ga ne bi odrezali, bi pognal v višino in se ne bi obraščal.   Rez aktinidije Aktinidijo režemo v drugi polovici februarja pred brstenjem, če temperature niso pod lediščem. V tem času preprečimo solzenje iz ran. Če režemo pozneje (marec), rastlina iz ran solzi – iztekajo sokovi, kar pa se kmalu ustavi in rana od rezi se izsuši. Februarja je tudi les že dovolj prožen, da ga lahko upogibamo in privezujemo. Aktinidija razvije rodne brste na lanskoletnih poganjkih, ki izraščajo iz dvoletnega lesa. V naslednjih letih z rezjo oblikujemo ogrodje ali kordon (osnovni nosilec), iz katerega bodo izraščale stranske rozge. To so mesta rodnosti na razdalji 50 centimetrov in na teh mestih z vsakoletno rezjo spodbujamo rodnost. To naredimo tako, da na teh mestih pustimo en čep in en šparon (poganjek). Če tega ne delamo, ne bo obraščanja in rodnega lesa. Rastlino v letih vzgojne rezi vsako leto povišamo za 1 do 1,5 metra do končne višine oziroma polnega rodnega volumna. Dr. Darinka Koron je obiskovalcem razložila, kako se reže in na splošno neguje različne vrste jagodičastih rastlin. Ne spreglejte izvrstnih priročnikov MOJ SADOVNJAK in GOJENJE JAGODIČJA. Polistate in naročite ju lahko s klikom na naslovnici.        

Uporaba besede les se je v preteklosti zelo pogosto uporabljala za navajanje gozda. Od tod tudi nemški poimenovanji holzapfel in holzbirne (holz = gozd) za gozdno jablano oziroma gozdno hruško. V praksi pa se je poimenovanje lesnika uporabljalo predvsem za gozdno jablano in precej manj za gozdno hruško, tako da danes besedo lesnika večina povezuje z drobnimi in kislimi jabolčnimi plodovi. Vrsta jablane (Malus sylvestris), ki je predstavljena v nadaljevanju, je namreč še danes pogosto zastopana v sestojih mešanih gozdov ter na gozdnih robovih. Seveda so tudi pašniki, grmišča ter jase pogosta mesta rasti te vrste jablane. Drugi imeni, ki se tudi pogosto uporabljata zanjo, sta divja jablana ter lesnača. Poleg nemškega holzapfel so druga tuja poimenovanja za gozdno jablano še melo selvatico (it.), pommier sauvage (fr.), wild apple oziroma european crab apple (ang.), šumsko stablo jabuke (hr.) ter erdei almafa (madž.).   Zapisano pred sto leti V Belletovem Sadjarstvu iz leta 1923 so plemenite jablane razdeljene v pet plemen. Poleg plemen grmičaste, sladke ter češpljevolistne jablane najdemo v tej razdelitvi še dve plemeni jablan lesnik. To sta gladkolistna in kosmatolistna lesnika. O obeh  najdemo v že omenjeni knjigi zapisano naslednje: ''Gladkolistna lesnika raste kot drevo po gozdovih in ima zagaten, neužiten plod. Kosmatolistna lesnika je drevo s široko eliptičnimi, spodaj kot klobučevina kosmatimi listi ter zagatnimi, neužitnimi plodovi. Baje je ta lesnika, ki je doma iz Male Azije, pri nas pa raste po gozdovih, prababica naših finih renet.''   Trpki in kisli plodovi Ko dandanes govorimo o lesniki, je govora o večini skupnih lastnostih, ki so značilne za različne tipe lesnik. Gre za naslednje lastnosti: Drevo lesnike ima razvejano krošnjo ter v višino lahko zraste do deset metrov. Poganjki so obrasli s trni. Listi so značilno jajčasti in imajo žagast rob. Plodovi so okrogli in dosežejo do štiri centimetre v premeru. Ti imajo ob zrelosti običajno po deset drobnih rjavih pečk. Najpogosteje so zeleno do zeleno-rumeno obarvani. So zelo trpki in kisli in šele s prvo pozebo postanejo nekoliko boljšega okusa ter užitni.   Izvrstni za predelavo Plodovi vsebujejo veliko pektina, zato jih nekateri uporabljajo kot sredstvo želiranja pri predelavi drugega sadja. Plodovi so primerni tudi za pripravo samostojnih marmelad in džemov. Posušene plodove lesnike so v preteklosti uporabljali za pripravo čaja, sveži plodovi lesnike pa so lahko odlično izhodišče za pripravo izredno kakovostnega kisa. Ta, pomešan z medom in vodo, krepčilno deluje na telo. V starih časih so kis iz plodov lesnike uporabljali za dober vid, proti utrujenosti, zastrupitvam, visokemu pritisku, bolečinam v sklepih ter pri zdravljenju opeklin. Tudi za pridelavo jabolčnega vina, tolkeca, mošta oziroma bunkovca so plodovi lesnike še danes zelo iskani. V preteklosti so mlada, nekajletna drevesa lesnike iz gozda prenašali na domač travnik, pašnik ali sadovnjak ter jih uporabili kot osnovo (podlago) za cepljenje žlahtnih jablanovih sort. Takšna drevesa lesnike so bila namreč dobro prilagojena na lokalne pridelovalne razmere in zato uspešna v rasti in razvoju. Za pridobivanje jablanovih sejancev še danes marsikje uporabljajo pečke odbranih lokalnih lesnik. Potrebno je še dodati, da je danes na trgu variabilnost lastnosti lesnik zelo velika, tako da se kot lesnike ponujajo že tudi večji plodovi različnih oblik, barv in okusov. Pri večini poznavalcev lesnike pa bodo lastnosti njenih plodov ostale v spominu zapisane s pridevniki kot so majhen, kisel, trpek ter zelen.    V leposlovju je bila lesnika v preteklosti pogosto uporabljena v besednih zvezah ''ugrizniti v lesniko'' in ''biti kakor lesnika''. Prva besedna zveza nas priganja k nujnosti izvedbe dela, ki se mu že dlje časa izogibamo oziroma z njim odlašamo, medtem ko primerjava osebe ali predmeta z lesniko poudarja lastnosti plodov lesnike kot so neužiten, trpek in kisel.     Boštjan Godec

Pred nakupom Število živali v akvariju je odvisno od njegove velikosti in oblike. Pri uporabi vodovodne vode naredimo teste za ugotavljanje prisotnosti klora, amonijaka, nitritov, nitratov, pH, GH in KH vrednost.   Odgovornost za žival, je izključno naša, kar pomeni, da se moramo pred nakupom dobro pozanimati.   Voda po Sloveniji je različna pH, GH in KH vrednost je odvisna od sestave kamnin. Ker se večina vodnih virov nahaja na območju apnenca, ima naša voda pH vrednostjo od 7 do 8. Prav zato večina akvaristov uporablja reverzno osmozo, kar omogoča, pripravo vode, ki živalim najbolj ustreza.   Pri izbiri živali, bodimo pozorni  1.      pH vrednost Meri kislost in bazičnost, običajno zajame vrednosti od 3 do 9. pH, ki je enak 7 je nevtralen. Pri pH pod 7 je voda kisla, kadar je nad 7, pa pravimo, da je bazična. pH 3 najdemo na območjih šotnih močvirij, ki jih naseljuje Betta albimarginata. pH 8 pa je pa je značilen za afriško jezero Tanganyika. Ribe so prilagojene na okolje, v katerem živijo, načeloma so med sabo združljive vrste, ki jim ustreza enaka pH vrednost, a le pod pogojem, da se izpolnjujejo tudi ostali kriteriji.   2.      Trdota vode Voda teče prek različnih materialov, ti se raztapljajo, kar ji da značilno mineralno sestavo. Trdoto vode razdelimo na GH in KH vrednost. GH meri koncentracijo vseh raztopljenih mineralov, KH pa prisotnost apnenca. V Sloveniji voda teče po apnencu, ki ima zelo dobre topne lastnosti, zato je trda. Kot takšna je neprimerna za ribe iz kislih vod, kot so Betta albimarginata in kresničke.   3.      Temperatura vode Uravnavamo jo z akvarijskimi grelci. Nekaterim ribam ustrezajo nižje, drugim pa višje temperature.   4.      Lastnosti, značilne za posamezne vrste To so načini prehranjevanja, socialne lastnosti, značilno obnašanje ter velikost živali.   5.      Velikost odraslih živali Ribe, ki jih opazujemo v trgovini, prodajajo kot mladiče, kar pomeni, da še niso dosegle svoje odrasle velikosti. Imejmo v mislih, da bo majhen mladič hitro prerastel majhen prostor, zato kupimo le ribe, ki ustrezajo velikosti akvarija, ki ga imamo.   Kakovost vodnega vira se lahko spreminja glede na vremenske vplive, zato teste izvajamo pred vsako menjavo vode! Če je potrebno, vodo ustrezno pripravimo.   Kombinacije akvarijskih rib Med sabo kombiniramo le vrste, ki imajo iste potrebe po temperaturi, pH vrednosti, trdoti vode in prehrani. Pri tem pazimo, da si med sabo niso konkurenčne. Pri ribah, ki se zadržujejo v jatah, je bolje imeti eno veliko jato, več o tem pa si lahko preberete tukaj: KOMBINACIJE RIB: https://www.alfa-in-betta.com/442986684   Nakup akvarijskih rib Prodajni akvariji imajo malo dekoracije, kar omogoča lažje lovljenje, čiščenje ter vzdrževanje. Bolj pomemben kot videz prodajnega akvarija pa je izvajanje karantene. Rib ne kupimo, če: - v prodajnem akvariju opazimo mrtvo ribo: mrtve živali so lahko posledica zastrupitve z amonijakom, stresa ali bolezni, - so živali izgubile barvo: to je znak stresa ali bolezni. Če je kriv stres, bodo barvo dobile v nekaj urah, zato je v tem primeru priporočljivo, da se v trgovino vrnemo čez nekaj časa ter preverimo stanje živali, - je prisotna bolezen: najpogostejše bolezni so bele pike, razcefrane ter zlepljene plavuti in razjede po koži.   Odločitev: trgovina ali rejec Tukaj ni jasnega odgovora, obe strani pa imata prednosti in slabosti. Včasih se pri rejcih pojavijo deformacije mladic zaradi parjenja v sorodstvu, ribe, ki so na voljo v trgovini, pa imajo za sabo dolg transport, kar lahko povzroči pojav bolezni zaradi stresa. Tjaša Kvas alfa-in-betta

Seveda pa lahko od takšnega vzorca tudi odstopamo. Še posebej na manjših gredah nam lahko hitro zmanjka prostora za večje grmovnice in drevesa. V tem primeru lahko zasaditev vertikalno razgibamo tudi izključno s trajnicami.   Digitalis Cvetoče velikankeČeprav z zelnatimi trajnicami navadno zasajujemo dele gred, ki bodo nekoliko nižji, lahko tudi med njimi najdemo številne predstavnike, ki bodo dosegli zavidljivo višino. Na sončnem rastišču lahko posadite sporiš (Verbena hastata f. rosea), ki bo dosegel do 1,5 metra višine in bo od junija do jeseni vrt krasil z rožnatimi cvetovi. Njegova oblika navpičnih socvetij s počasi odpirajočimi se cvetovi je odlična za dodajanje vertikalne razgibanosti na vrt. Za podobno višino in obliko lahko posadite tudi jetičnik (Veronicastrum virginicum), ki bo za razliko od sporiša, zacvetel s cvetovi v barvi sivke. Za zanimivo visoko trajnico z izrazitimi listi pa lahko izberete tudi akant (Acanthus mollis). Za razliko od sporiša in jetičnika bo zadovoljen tudi z bolj sušnim rastiščem. Akant je čudovita rastlina, ki bo na do 150 cm visokih cvetnih poganjki odprla nežno bele cvetove, ki so pravi kontrast bodičasto nazobčanim zelenim listom. Za nekoliko bolj barvito rastlino izberite sorto 'Tasmanian Angel' ali ‘Whitewater', ki se ponašata z marmoriranimi listi in zacvetita z nekoliko rožnato obarvanimi cvetovi. Ostrožnik Za živahne rumene cvetove posadite ligularijo Ligularia ‘The Rocket’, ki bo pognala do 1,8 metra visoka pokončna socvetja polna rumenih cvetov, ki kot ime sorte pove, spominjajo na rakete. Za dodaten kontrast poksrbijo temno obarvani poganjki, ki cvetove dvignejo visoko nad širokimi zelenimi listi.   Za senčna rastišča Zelnatih orjakinj pa ne primankuje niti za senčnato rastišče. V svetlejši senci se bo tako odlično počutila rodgersija (Rodgersia aesculifolia). Svoje poganjke bo dvignila celo do 2 metra visoko. Spomladi bo gredo popestrila s svojimi listi, ki spominjajo na liste divjega kostanja, sredi poletja pa se bodo na do 60 cm dolgih socvetjih odprli beli cvetovi. Če želite nekoliko več barvitosti, posadite sorto ‘Bronze Peacock’ s čudovitimi listi v bronasto-rdečih toni. Za razliko od botanične vrste pa je omenjena sorta nekoliko nižja in bo dosegla le dober meter višine. Poleg rodgersije se bo v svetli senci dobro počutil tudi talin oz. vetrovka (Thalictrum). Odličen primer je sorta ‘Elin’, ki bo ozadje gred polepšala s svojimi škrlatno-modrimi listi in vijoličnimi cvetovi. Še ena prekrasna trajnica za rahlo senco je cimicifuga (Actaea). Izberite sorto ‘Black Negligee’, ki bo pognala skoraj črne poganjke in liste, nad katerimi se bodo dvigovala bela socvetja. Za še višjo rastlini, ki bo dosegla celo več kot dva metra višine pa posadite sorto ‘Queen of Sheba’. Odlična lastnost cimicifug je tudi ta, da bodo zacvetele v drugi polovici sezone in tako grede polepšale še dolgo v jesen.   Okrasni stebričiPoleg rastlin, ki dosežejo višino in hkrati zapolnijo gredo pa lahko najdemo tudi predstavnike, ki kljub zavidljivi višini ohranijo izredno sloko obliko rasti. Z njimi lahko tako poskrbimo tudi za točkovno vertikalno razgibanost zasaditve. Dober primer te skupine trajnic so ostrožniki (Delphinium). Na vrtovih najpogosteje najdemo različne križance vrst D. elatum, D. grandiflorum, D. exaltatum in D. formosum z do 180 cm visokimi cvetnimi stebli, ki jih krasijo sorazmerno veliki enojni ali polni cvetovi. Čeprav imajo nekoliko širšo listno rozeto pa bodo enak učinek imela tudi socvetje stepskih lilij. Pri večini vrst in sort bodo cvetni poganjki z lahkoto presegli meter višine. Za resnično visoke predstavnike pa izberite himalajsko stepsko lilijo (Eremurus himalaicus), ki bo pognala do 2 m visoka socvetja polna nežnih belih cvetov. Rodgersija Za senčno rastišče pa je boljša izbira naprstec (Digitalis), pri katerem lahko izbirate med nekoliko nižjimi sortami (do 100 cm višine) in nekoliko višjimi sortami kot je npr. D. purpurea 'Excelsior Group', pri kateri se bodo socvetja dvignila do dveh metrov visoko. Za razliko od ostrožnikov, pri katerih prednjači predvsem modra barva, najdemo pri naprstcu predstavnike z rumenimi (D. lutea in D. grandiflora), belimi (D. purpurea f. albiflora) in rožnatimi (D. purpurea in številni križanci) cvetovi. Prav čudoviti pa so cvetovi sorte D. purpurea 'Sutton's Apricot', ki iz belega ustja preidejo v prekrasen odtenek marelične barve. Zelnate trajnice so zelo raznolika skupina rastlin in njihovo raznolikost lahko s pridom izrabimo ter oblikujemo raznolike in razgibane zasaditve tudi, če na vrtu nimamo prostora za grmovnice in drevesa. Matevž Likar

Drevesa, ki so redno in pravilno rezana, redno cvetijo in rodijo, njihova rast je umirjena. Odvajanje na stranski poganjek Vzgojna rez V prvih letih vzgojimo ogrodje drevesa. Če bo to delo dobro opravljeno, se nam bo v naslednjih letih obrestovalo z obilnim pridelkom in lažjim vzdrževanjem rodnosti. Drevo po naravi raste v višino, k svetlobi in je v obliki dežnika. Mi si želimo ravno obratno: nižje drevo v obliki piramide, da so osvetljene tudi spodnje veje. Takšno obliko moramo vsako leto vzdrževati. Ne glede na to, ali sadimo jeseni ali spomladi, sadiko prvič režemo konec februarja. Če bi rezali pozno jeseni, bi drevesce pozimi poškodoval mraz. Če smo posadili enoletno šibo, jo spomladi prikrajšamo. S tem spodbudimo obraščanje. Če tega ne naredimo, bo šiba rasla proti nebu in se začela obraščati precej visoko. Prve stranske veje so običajno 0,9 do 1,1 metra od tal. To pomeni, da sadiko prikrajšamo na 1 do 1,2 metra visoko (približno 10 centimetrov nad prvo etažo stranskih poganjkov). Odrežemo nad očesom, pravokotno na poganjek, da je čim manjša rana. Če želimo prve stranske poganjke zaradi košnje trave više, odrežemo više. Če vzgajamo visoka travniška sadna drevesa, šibo prikrajšamo na 1,5 do 1,7 metra višine, saj bo cela krošnja zaradi velikosti drevesa višja. Če imamo v sadovnjaku težave s srnami, morajo biti spodnje veje prav tako više kot sicer. Sadiko prikrajšamo na 1,3 do 1,5 metra višine. Skrajšana šiba se bo to leto obrasla s stranskimi poganjki.   Prvo leto Iz prvega brsta pod rezjo bo odgnal navpičen poganjek – vrh, iz spodnjih 3 do 5 brstov pa poganjki pod večjim kotom na vse strani debla. Ti bodo sestavljali prvo etažo vej našega drevesa. Če je drevo dobro prehranjeno, bodo pognali 0,5 do 1 metra v dolžino. Poleg vrha zraste še t. i. pavoditeljica. To je prav tako navpičen poganjek, ki ga moramo odrezati pri osnovi, saj konkurira vrhu.   Drugo leto Stranske poganjke skrajšamo za četrtino do tretjino. S tem povzročimo obraščanje. Izrezujemo poganjke, ki izraščajo navpično navzgor in navzdol. Puščamo tiste, ki rastejo levo in desno (oblika ribje kosti). Pavoditeljico odrežemo pri osnovi, vodilni poganjek ali vrh pa na 80 centimetrov. Če stranski poganjki rastejo pod preostrim kotom glede na deblo, jih upognemo v skoraj vodoravni položaj. Tako se rast upočasni in poveča se rodnost. Upognemo jih tako, da jih z vrvico privežemo k deblu. Pri tem moramo paziti, da se vezivo ne zažre v deblo. Vrh, ki zraste vsako leto više, vežemo ob oporo. Stremimo k temu, da je drevo čim bolj navpično v rasti, saj je tako tudi najbolj stabilno, ter stožčaste oblike s skoraj vodoravnimi stranskimi poganjki (oblika smreke). Obstajajo tudi druge vzgojne oblike, vendar je opisana najbolj pogosta. Marelico in hruško pogosto vzgajamo ploščato v špalirju ob žici. Osnova rezi je enaka prej opisani, le da vse poganjke usmerjamo levo in desno ter privezujemo k žici. Nekatere sadne vrste takšne vzgoje ne prenašajo dobro. V območjih, kjer ni snega, to je pri nas na Primorskem, je pogosta kotlasta vzgojna oblika. Tako vzgajajo češnje, kaki, oljke, breskve, marelice, tudi jablane. Sadiko prikrajšamo in namesto enega vzgojimo tri enakovredne vodilne poganjke, ki jih usmerimo navzven enakomerno pod kotom 45 stopinj. Pri kotlasti vzgojni obliki imamo nižje drevo, ki je bolj osvetljeno.  Jablana - faza mišje uho Sadika s predčasnimi poganjki Če smo posadili sadiko s predčasnimi poganjki, redno izrezujemo vse, ki poganjajo iz debelca niže od 90 centimetrov. Odstranjujemo tudi poganjke, daljše od 10 centimetrov, ki iz stranskih poganjkov izraščajo navpično navzgor in navzdol. Pravilno rezano drevo z upognjenimi poganjki  Vsako leto vzgojimo eno etažo vej. Zadnje leto, ko drevo doseže končno višino, to je med 3,5 in 4,5 metra (odvisno tudi od podlage), v vrhu krošnje izberemo vodoraven poganjek in vse, kar raste više, izrežemo. Tako se rast v višino zaključi. Seveda bodo še vedno poganjki silili tudi više, a jih vsako leto izrezujemo. Če bomo drevo pustili do tiste višine, ki mu je dana s podlago, ne bo več bistvenega siljenja v višino. Če pa bomo drevo rezali veliko niže, kot mu veleva podlaga, bomo imeli vedno težave. Drevo bo želelo više, mi ga bomo neusmiljeno rezali nazaj, drevo bo ves čas poganjalo in vso energijo usmerjalo v rast, pridelka pa ne bo. Zato je tako pomembno, da dobro načrtujemo nakup sadik glede na prostor, ki je na voljo, in drevesom pustimo, da razvijejo končno višino in se usmerijo v rodnost. Roman Mavec, Marjeta Hrovatin

Sredozemski polgrm zraste do meter visoko, razvejana stebla so spodaj olesenela, višje pa zelena in imajo temno zelene, suličaste in rahlo dlakave liste. Na listnih ploskvah so žleze, ki vsebujejo eterična olja in grenčine, ki dajejo rastlini značilen oster in rahlo sladkoben vonj ter grenak okus. Liste nabiramo med cvetenjem. Cvetovi se razvijejo na vrhu stebel v klasu, največkrat so modro vijoličasti, redkeje beli. V Sloveniji uspeva le v Primorju, kjer mu pravijo tudi ižop. Rastlino cenijo tudi čebelarji, saj njeni dišeči cvetovi privabljajo čebele.   Iz zgodovine Ožepek je svetopisemska rastlina in je veljal za antično sveto zelišče, ki so ga uporabljali tudi v obredne namene. Latinsko ime za izop izvira iz arabske besede azzof, ki pomeni sveta zel, kasneje so tudi Francozi izop poimenovali herbe sacre (sveto zelišče). V srednjo Evropo so rastlino prinesli benediktinci v 10. stoletju, ki so si ob svojih samostanih urejali zeliščne vrtove in pripravljali zeliščne pripravke.   Uporaba v prehrani V kulinariki uporabljamo močno dišeče liste izopa. Za začinjanje jedi največkrat uporabljamo drobno nasekljane sveže liste, lahko pa tudi posušeno zelišče. Ožepek so nekoč uporabljali zlasti za začinjanje juh iz stročnic in krompirja. V sredozemskih in azijskih deželah uporabljajo sveže nasekljane liste in cvetove izopa, ki jih dodajajo solatam, mesu in ribam ter kot začimbo pri pripravi mesnih paštet in klobas, saj pospešuje prebavo. Ker ima sladkoben okus, ga uporabljajo tudi za odišavljanje sadnih solat in peciva.   Zdravilno delovanje Ožepek je že od antike dalje cenjeno zdravilno zelišče proti nočnemu potenju, kašlju, astmi in za grganje pri vnetju grla, zunanje pa so ga uporabljali za spiranje prask, odrgnin in podplutb. V ljudski medicini na Slovenskem so ga uporabljali za čaj in v čajnih mešanicah za pljučne bolezni, želodčne težave, za zdravljenje zlatenice in vodenice. Izopov čaj je bil domače odvajalo. Z zavretkom ožepka v kisu so si blažili zobobol. Ožepkovo cvetje in listje, namočeno v oljčnem olju, so uporabljali zoper ohromele ude.   Kulturne zanimivosti Sveže ali posušene liste izopa so nekoč uporabljali za odganjanje moljev in mrčesa, danes pa ga cenijo v biodinamičnem kmetijstvu, ker odganja listne uši in druge škodljivce. Ožepkovo eterično olje uporablja industrija parfumov. Vlasta Mlakar