Arhitektka, profesorica dr. Živa Deu je izjemna poznavalka arhitekture slovenskega podeželja. Njene temeljne knjige Stavbarstvo slovenskega podeželja, Prenova stanovanjskih stavb in Najlepše slovenske prenovljene hiše 1 in 2 so prinesle bralcem vpogled v bogato podeželsko arhitekturo in možnosti za prenovo kmečkih domov. Pravkar pa je izšla njena monografija z naslovom Ograje, njej opozarja, kako pomembna je ta spregledana prvina za podobo same hiše pa tudi naselja kot celote. Lahko je okras ali pa celotno podobo temeljito pokvari. Začniva kar z vašo novo monografijo. S kakšnim namenom predvsem ste jo napisali? Ograje so nekako prezrt element v urejanju okolice in pogosto so izbrane in postavljene brez prave pozornosti in občutka za celoto hiše. Ko se človek sprehaja po vaseh pa tudi po mestnih trgih in ulicah, ugotavlja, da ograje, ki se postavljajo v zadnjem obdobju, ne prispevajo k lepoti urejenega okolja, ampak ta prostor nekako degradirajo. V monografiji sem želela pokazati predvsem kakovostne, lepe ograje, ograje, ki sodijo v neko ograjeno okolje in ga dopolnjujejo. Kako lahko danes izbiramo ograjo, na primer na podeželju ali vasi? Najpogosteje se danes ravnamo po tem, kaj je na voljo na trgu – kaj nam ponuja trgovina in kaj obrtniki, malo pobrskamo po internetu. Tam vidimo ograjo, ki se nam zdi lepa in je mogoče tudi cenovno ugodna, ter jo preprosto kupimo. Ne razmišljamo, ali sodi v naše okolje, ulico, prostor trga. Pogosto pa se ravnamo tudi po sosedu in postavimo podobno ograjo, čeprav je morda sosedova kovana, preveč baročna in ni v skladu z njegovo sodobno hišo. Kako pa bi ravnali pravilno? Tako da bi kratko malo poiskali urbanista na občini, se z njim pogovorili – v vsakem primeru bi bilo najbolje poiskati strokovnjaka. Ali pa če smo sodelovali s projektantom, ki nam je oblikoval hišo, da se tudi z njim dogovorimo, naj nam svetuje pri oblikovanju ograje. Po navadi pa sodi denar za tak nasvet med nezaželene stroške in ograjo kupimo kot pač kateri koli izdelek na trgu: izberemo tistega, ki nam je všeč. Tudi ureditveni ali urbanistični načrti za naselja ne vsebujejo smernic, kakšna naj bo ograja na posameznem območju, da bi lastniki vedeli, na kaj morajo biti pozorni. Kako pa lahko izberemo primerno ograjo za svojo hišo in okolje, če se nismo pripravljeni obrniti na projektanta? Kako si lahko preprosto pomagamo? Vprašanje je težko, zdaj bom uporabila morda nekoliko zaprašen, a vendar še vedno zelo uporaben nasvet: nekateri arhitekti, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, svetujejo, naj se vsak, ki postavlja v prostor kar koli novega, sprehodi naokrog in dobro pregleda značilno staro arhitekturo ter ugotovi, kako so prebivalci gradili ali postavljali nekdaj, zakaj so postavljali tako, ter skuša nadgraditi, kar potrebuje danes. V vsakem okolju najdemo nekdaj značilne ograje, in če izberemo enako gradivo in obliko, zagotovo ne bomo veliko zgrešili. Tako ne bomo vnesli v ta naš prostor nečesa, kar ne sodi vanj: sredi Krasa ne bomo postavljali izrezljane lesene ograje. Tod še vedno priporočamo uporabo kamna, mogoče tudi kovine, če pa je hiša novejša, je treba to tudi prilagoditi likovnemu jeziku hiše. V okolju, kjer je bilo od nekdaj veliko lesa, lahko nastane zelo preprosta in lepa ograja, če bomo pregledali, kakšni so bili leseni opaži v tistem okolju. Naredimo lahko tudi betonski podstavek ali enostavno oblikovane betonske stebre, in potem v vmesna polja umestimo preprosto oblikovane deske. Prostor doživljamo kot enotno sliko: ograja ne vpliva samo na podobo stavbe, ampak lahko vpliva tudi na podobo celotnega okolja, če je to vaško središče, ali pa celotne ulice ali trga v mestu. Ali se ograje po arhitekturnih regijah podeželja ločijo med seboj? Ograje se arhitekturno ne razlikujejo tako zelo kot stavbe, vendar pa tam, kjer je bilo veliko lesa, predvsem v alpskem svetu, prevladujejo lesene ograje. Znana sta dva tipa: pri enem so deske postavljene bolj na gosto, ograjo bolj zapirajo – ne toliko zaradi pogledov kot zato, da so bili vrtovi zavarovani pred živalmi, ki so ponoči prišle na pojedino. Zunaj, na odprtem prostoru, pa so ograje zelo zelo preproste, bolj prosojne, zanje je uporabljeno le malo lesa. Ta dva tipa ograj sta značilna za ves gozdnati svet, od Goričkega prek Pohorja do osrednje Slovenije pa tudi za Cerkljansko. Tam, kjer je bilo veliko kamna, lesa pa malo, pa so izdelovali ograje samo iz kamenja. Kraški prostor zaznamujejo zaprte ograje, zgrajene predvsem za zaščito pred vdorom močnih vetrov, ki so pihali tod. V nekaterih delih gorenjske kulturne krajine, kjer so bile ob nahajališčih železove rude razvite kovaške delavnice, so se značilno utrdile kovane ograje. Zanimivo pa je zelo malo ograj v Prekmurju, tam na podeželju ograj skorajda ni bilo, če so že bile, so bile pa vedno žive: zasajene z ločjem, vrbo – beko, jelšo ali celo s sadnim drevjem, ki je ločevalo prostor od sosedovega. Pogosto so tako ločevali tudi uporabna zemljišča; trakasta razporeditev ravnih obdelovalnih površin v tem okolju je to tudi omogočala. Drevesa in tudi grmovnice, zasajeni v vrsti, so pomenili mejo med lastništvom, sosedoma, sočasno pa so bile te žive meje tudi zatočišča številnim divjim živalim: divjim zajcem, kunam in ptičem. Hiše na deželi so imele skoraj vedno ograjene vrtičke. Kako pa naj bodo lesene ograje na planem obenem tudi odvračalne? Na podeželju so nekdaj lepe lesene ograje ali ograje, zidane iz kamna, ki so bile značilne za kulturne krajine, večinoma zamenjali električni pastirji. Žične ograje, ki so bolj namenjene za začasne kot stalne postavitve, tako počasi nadomeščajo ograje, izdelane iz avtohtonega gradiva, lesa ali kamna. Temu bi se zares morali kar najbolj izogniti. Tudi pašnik je veliko lepši, če je zamejen z leseno ograjo, po njej pa lahko zaradi varnosti prikrito napeljemo še električno varovalo. Kaj mislite o zeleni ograji? Tako za podeželsko kot za mestno okolje ni nič lepšega kot zelene ograje. Najlepše so, če uporabimo zanje zelenilo iz okolja, na primer bukev, gaber ali smreko. Neprimerne ograje na podeželju so iz raznih klekov, tuj – drevesnih vrst, ki so se sicer udomačile, vendar so tujerodne. Sicer pa so lahko zelene ograje zasajene tudi s šipkom, lesko, trdolesko, vsem, kar pač najdemo v nekem okolju. Lepe so tudi zelene ograje iz jagodičja: kosmulje, črnega ribeza, rdečega ribeza, malin. Te lahko razmejujejo funkcijo enega zemljišča od drugega in varujejo pred pogledi. V vsakem okolju najdemo nekdaj značilne ograje, in če izberemo enako gradivo in obliko, zagotovo ne bomo veliko zgrešili. Tako ne bomo vnesli v ta naš prostor nečesa, kar ne sodi vanj: sredi Krasa ne bomo postavljali izrezljane lesene ograje. Kaj je za vas lepa, sodobna ograja na podeželju? Na Krasu je to zagotovo kamnita ograja, zidana z lokalnim kamnom na star, primorski način: se pravi, da so fuge zelo majhne, skorajda nevidne, in da se potem vanje naseli kakšna praprot, divja rastlinica, ki pocvita. V odprtem prostoru visokogorja so pa še zmeraj najlepše lesene ograje. Najbolj so mi pri srcu tiste, ki so sestavljene iz nosilne konstrukcije lesenih okroglih stebrov, nanje pa je z lesenimi obroči pripeto polnilo, oblikovano iz diagonalno položenih desk. Ali tradicionalno ograjo oblikovno lahko nadgradimo tako, da bo izhajala iz tradicije, pa bo vendar malo sodobnejša? Oglejmo si staro leseno ograjo, izdelano iz lesenih stebrov in mednje razporejenih pokončno postavljenih desk. Ograja je bila izdelana na roko in njen vtis je nekoliko rustikalen. Danes pa bo ograja enakega videza zaradi strojne izdelave, natančno odmerjenih in gladko oblikovanih desk nehote dobila sodoben likovni izraz. Tudi pri kovini je zelo podobno: podstavek iz kamna in kamnite stebre so danes zamenjali betonski izdelki, vmesno polnilo – okrogle ali oglate palice, ki so bile v baroku zvite, oblikovane, dopolnjene z raznim drugim okrasjem, pa so danes gladke, enakomerno razporejene. Videz take ograje je tako popolnoma enostaven, sodoben. Ker zelo dobro poznate slovensko pokrajino: katere napake vas najbolj zmotijo pri današnjih ograjah? Zelo pogoste so ograje, ki posnemajo baročni likovni jezik in so izdelane iz kovine. Se pravi, da so vsi elementi preveč okrašeni, da sploh ne spadajo v naš čas in da so se te ograje – mogoče tudi zaradi ponudbe na trgu – naselile kar po vsej Sloveniji. Takšne ograje me zares zmotijo v nekem naselju v Beli krajini ali pa morda na Krasu, tam so prebivalci ponekod zidane zidove in portone nadomestili s kovinskimi ograjami – pa nimam nič proti kovini. Kovina sama po sebi je zelo lep element, le da ta okras iz preteklosti ne sodi več v naš čas, posebno če je hiša oblikovana popolnoma moderno, celo z ravno streho. Če se vrneva še k monografiji, kaj bo bralec našel v njej? Prizadevala sem si predstaviti zares samo ograje, ki so lepe v nekem prostoru. Prikazano je, kakšna je funkcija ograje: ko ograjo postavljamo, moramo vedeti, zakaj jo postavljamo, moramo spoznati prostor – v monografiji so tudi jasno prikazana območja, kjer prevladuje kot gradivo les, kamen, kovina, in potem, kako so na takih območjih iz tega gradiva narejene ograje. V mestih bomo našli kar nekaj zgledov, kakšna ograja je primerna za stare in za nove sodobne vile, in podobno na podeželju: predstavljene so najlepše ograje, ki sodijo v ta prostor in naj bi bile zgled oblikovanja novega. Več o o  knjigi najdete na tejle povezavi: https://zalozba.kmeckiglas.com/Etnografija,%20arhitektura/ograje      

V tem predpomladnem času lahko pripravimo tudi marsikaj iz orehov, na primer okusno omako za testenine ali klasično sladico, kot je engadinska torta. Svedrci z orehovo omako Potrebujemo: 400 g svedrcev; za orehovo omako: 80 g orehovih jedrc, 70 g masla, 5 žlic naribanega parmezana, 2 dl goste sladke smetane, sol Najprej pripravimo orehovo smetanovo omako: Orehova jedrca poparimo z vrelo vodo, tako bomo laže olupili kožico. V mešalnik damo olupljena jedrca, stopljeno maslo, parmezan in ščep soli. Zmeljemo, nato dodamo še toplo smetano in vse skupaj zelo na kratko zmeljemo v mešalniku. Če je omaka pregosta, jo razredčimo z žlico vode, v kateri smo kuhali testenine. Testenine skuhamo v veliki količini osoljene vode in odcedimo. Stresemo jih v ogreto skledo in zabelimo z orehovo omako.   Engadinska orehova torta Sestavine (za model premera 24 cm): 160 g surovega masla, 150 g sladkorja, ščepec soli, jajce, 300 g moke; za nadev: 20 g masla, 200 g sladkorja, 250 g grobo nasekljanih orehov, ¼ l sladke smetane, 1 rumenjak Naredimo testo. Razmehčamo surovo maslo ter ga zmešamo s sladkorjem, soljo in jajcem. Tej zmesi dodamo moko in iz vsega skupaj ugnetemo krhko testo. Pokrito naj dve uri počiva v hladilniku. Dve tretjini testa tanko razvaljamo, obložimo z njim model, ki smo ga namastili z maslom. Ob obodu modela naredimo nizek rob iz testa. Pečico segrejemo na 200 stopinj. Pripravimo nadev: Surovo maslo raztopimo v ponvi, vsujemo nanj sladkor in ga med nenehnim mešanjem svetlo rjavo karameliziramo. Dodamo smetano in orehe ter počakamo, da vse skupaj zavre. Potem nadev ohladimo. Preostalo testo razvaljamo v ploskev, malo manjšo, kot je premer modela. Nadev namažemo po tortni osnovi in ga prekrijemo s ploščo testa, premažemo z razžvrkljanim rumenjakom, zapognemo robove testa čez robove tortnega modela in dobro stisnemo. Po vrhu premažemo torto s preostalim rumenjakom in jo z vilicami večkrat prebodemo. Torto pečemo na drugi višini od spodaj 30 do 40 minut, nato jo ohladimo na rešetki.

Te jedi bodo krasno popestrile jedilnik, poleg tega pa so tudi zdrave. Prvi recept je izbran iz knjige Oves (Založba Kmečki glas), v njej boste našli veliko zanimivih receptov za jedi iz ovsenih kosmičev, kaše in moke. Italijanska polenta z ajdo in ovsenimi kosmiči Sestavine: 100 g mešanice koruznega in ajdovega zdroba, 400–500 ml vode, 30–50 g ovsenih kosmičev (po želji lahko tudi več), sol, 2 veliki žlici kisle smetane, surovo maslo (po želji) Mešanico zdroba stresemo v vrelo osoljeno vodo in kuhamo od 40 do 50 minut Zmes ves čas mešamo s kuhalnico, sicer se lahko masa sprime v grudice ali prime dna posode. Če je vode premalo, jo dodajamo sproti v majhnih količinah. Proti koncu kuhanja dodamo ovsene kosmiče, jih umešamo v maso in pustimo, da se parijo v masi še približno 10 do 15 minut. Polento ponudimo kot samostojno jed s solato ali kot prilogo k mesnim omakam (govejemu golažu, piščančjemu paprikašu, vinski omaki s pršutom) ali zelenjavnim omakam (gobovi, paradižnikovi itn.).   Pita iz prosene kaše s suhimi slivami Sestavine: 1 l mleka, 300 g prosene kaše, 300 g suhih sliv brez koščic, 400 g olupljenih in grobo naribanih jabolk, 250 g pretlačene skute, 200 g sladkorja, 150 g masla, 4 rumenjaki (80 g), 4 beljaki (120 g), vaniljev sladkor, mleti cimet, mleti kardamom, limonova lupinica, mleti sladkor (za posip) Mleko zavremo z vaniljevim sladkorjem in v njem skuhamo oprano proseno kašo – kuhamo toliko časa, da mleko povre. Vroči kaši primešamo suhe slive, dve olupljeni in grobo naribani jabolki, pretlačeno skuto, mleti cimet, mleti kardamom in limonovo lupinico. Posebej penasto umešamo maslo z rumenjaki in polovico sladkorja. Primešamo ohlajeni kaši ter narahlo primešamo trd sneg iz beljakov in druge polovice sladkorja. Z maščobo namazan in pomokan pekač napolnimo s pripravljeno maso in pečemo približno pol ure v pečici, ogreti na 190 stopinj. Pečeno proseno pito potresemo z mletim sladkorjem. Ajdovi skutni cmoki z malinami Sestavine: 100 g pšeničnega zdroba, 75 g ajdove moke, 50 g surovega masla, 300 g pretlačene skute, 2 jajci (100 g), 3 rumenjaki (60 g), ščep soli, maline ali gozdni sadeži (lahko zamrznjeni), kuhana ajdova kaša in ajdova moka (za posip); za posip: drobtine, kristalni sladkor, vaniljev sladkor, cimet Maslo stepamo, postopoma dodajamo jajca, sol, skuto, pšenični zdrob in ajdovo moko. Vse gladko premešamo. Testo damo za eno uro v hladilnik, nato iz njega oblikujemo kroglice, ki jih polagamo na pomokan pladenj. V sredino vsakega koščka testa stisnemo malino (lahko zamrznjeno), ga zapremo in povaljamo po ajdovi kaši in ajdovi moki ter znova shranimo v hladilnik. Cmoke kuhamo v večji količini osoljene vode do 15 minut, ko priplavajo na površino. Medtem si pripravimo zmes drobtin, ki smo jim dodali malo navadnega in vaniljevega sladkorja in cimeta. V zmesi povaljamo vroče cmoke. Ponudimo jih s prelivom, ki ga pripravimo iz sladkorja in malin ali gozdnih sadežev.  

V zamrzovalni skrinji vam je zagotovo ostalo še nekaj zavojčkov zamrznjenih kostanjev. Morda vam ni več do tega, da bi jih jedli skuhane, lahko pa iz njih pripravite marsikaj dobrega. Na primer omako za testenine ali pa kostanjev kolač. Mehak in rahel kolač s koščki kostanja je zares dobra domača sladica. Kostanjeva omaka za testenine Sestavine: 1 žlica masla, 1 čebula, 150 ml belega vina, 150 g pretlačenega kuhanega kostanja, 200 ml smetane za kuhanje, sol, poper, naribani parmezan (po želji) Na maslu prepražimo čebulo. Zalijemo z belim vinom in na hitro pokuhamo. Nato dodamo pretlačeni kostanj in zalijemo s smetano za kuhanje. Po okusu posolimo in popopramo. Počakamo, da omaka zavre, potem jo prelijemo čez testenine in poleg ponudimo naribani parmezan. Kostanjev kolač Sestavine: 200 g moke, 160 g rjavega sladkorja, 110 g sončničnega olja, 3 jajca, 10 g pecilnega praška, 10 g kakava, 100 g kuhanega kostanja, 100 g sladkorja v prahu (za posip) Jajca ubijemo v večjo skledo in jih z električnim mešalnikom stepamo 5 minut. Dodamo olje in ga vmešamo. Dodamo presejano moko, kakav in pecilni prašek ter z lopatko premešamo (če je zmes pregosta, dodamo majhno skodelico mleka). Kostanj narežemo na majhne koščke. Dodamo jih že narejeni masi in vse skupaj vlijemo pomaščen in z moko potresen model premera 20–22 cm. Pečemo v pečici, ogreti na 180 stopinj, 35 minut. Na koncu preverimo, ali je kolač pečen: v sredino zabodemo zobotrebec, in če je čist, ko ga izvlečemo, potem je kolač spečen. Ko se ohladi, ga vzamemo iz modela in potresemo s sladkorjem v prahu. Kostanjev kolač lahko hranimo tri ali štiri dni, pokrijemo ga s folijo za ohranjanje svežine.    

Poleg tega so kremne juhe všeč marsikomu, ki sicer zelenjave nima preveč rad. Če bi radi izgubili kakšen kilogram, si pripravite povsem preprosto kremasto juho, brez smetane, sira in drugih dodatkov. Juho le začinite in prav nobenega okusa ne boste pogrešali. Drugače pa jo lahko obogatite z malo smetane ali sira, za piko na i. Dobra grahova juha Sestavine (za 4 osebe): 350 g graha, 200 g krompirja, 500 ml zelenjavne juhe, 1 šalotka, 2 žlici ekstra deviškega oljčnega olja, malo soli in popra; za dodatek: pečeno jajce Na drobno nasekljamo šalotko. Na hitro jo podušimo na malo oljčnega olja. Krompir olupimo, ga umijemo in narežemo na kocke, velike približno centimeter. Dodamo jih šalotki v ponvi in vse skupaj dušimo nekaj minut. Prilijemo zajemalko zelenjavne juhe, pomešamo, pokrijemo kozico in pustimo, da se juha kuha okoli 5 minut. Dodamo grah,  prilijemo preostanek zelenjavne juhe, posodo znova pokrijemo in kuhamo okoli 20 minut. Na koncu juho posolimo. Zmeljemo jo s paličnim mešalnikom, da bo postala povsem gladka. Nalijemo jo v skodelice, dodamo brizg oljčnega olja in malo popopramo. Na vrhu lahko položimo še spečeno jajce.     Brokolijeva juha s sirom Sestavine: 400 gramov brokolija, 1 korenček, 1 čebula, 500 g mleka, 3 stroki česna, 0,6 litra vode ali juhe, olje, sol, 220 g kremastega sira (npr. Philadelphia), 1/3 skodelice moke Ponev pristavimo na štedilnik in vlijemo vanjo malo olja. Ostrgamo korenje, olupimo čebulo in česen. Korenje s česnom naribamo, čebulo narežemo na majhne kocke. Vse skupaj damo na olje in pražimo 3 minute. Brokoli operemo, očistimo in razdelimo na cvetke. Stresemo jih v večjo kozico, prelijemo z juho in kuhamo približno 10 minut, da se zmehčajo. Moko razredčimo s hladnim mlekom, mešanico postopoma dodajamo juhi. Posolimo in počakamo, da na šibkem ognju zavre. Dodamo zelenjavo, prepraženo na olju, in kremasti sir. Kozico odstavimo in juho zmeljemo s paličnim mešalnikom. Pokuhamo še kakšno minuto na ognju, potem lonec odstavimo s štedilnika in juha je tako kuhana. Porova kremna juha Sestavine: 400 g pora, 1 večji krompir, olje, sol, poper, muškatni orešček, 100 ml sladke smetane, jušna osnova Očiščen in na kolesca narezan por prepražimo na olju, da se nekoliko zmehča in postekleni. Dodamo narezan in olupljen krompir ter zalijemo z jušno osnovo. Kuhamo približno 20 minut. Posolimo, popopramo in juho zmešamo s paličnim mešalnikom ali pa jo meljemo v mešalniku tako dolgo, da dobimo gladko kremno juho. Na koncu dodamo juhi sladko smetano in muškatni orešček. Lahko jo še okrasimo s tanko narezanimi kolesci pora.      

Pustni dnevi so za nami in jedilnik postane v tem času nekoliko lažji in preprostejši. Ko pripravljamo sladice, naj bodo osvežilne, popestrimo jih s svežim sadjem, ki je na voljo v tem času: jabolki, limonami in pomarančami. Tarte Tatin Sestavine: 7–8 kislih jabolk, 200 g sladkorja, 10 g masla, 2 žlici sladke smetane, 1 brizg vaniljevega izvlečka, zavitek okroglega maslenega listnatega testa Jabolka olupimo, prerežemo na polovico in očistimo pečke. V nepregorni ponvi raztopimo sladkor na maslu. Ko sladkor karamelizira, dodamo še sladko smetano in vaniljev izvleček ter polovice očiščenih jabolk. Kuhamo jih v karamelni omaki tako dolgo, da se zmehčajo. Vmes jih z lopatko večkrat obrnemo. Skupaj to traja od 10 do 15 minut. Jabolka prekrijemo z maslenim testom. Ob robu testo zataknemo pod jabolka. Pečemo pri 220 stopinjah od 17 do 20 minut. Ponev vzamemo iz pečice, počakamo 10 minut, nato testo z roko rahlo zavrtimo. Tako preverimo, da se ni prijelo ob rob. Na ponev postavimo velik krožnik in obrnemo jabolčno pito. Znamenita narobe obrnjena jabolčna pita, tarte Tatin, pripoveduje zgodba, je nastala povsem po naključju. Ena od sester Tatin, ki sta vodili priljubljeno restavracijo, je pripravljala jabolčno pito in dno pekača pozabila obložiti s testom. Sladico se ji je zdelo škoda zavreči, zato je jabolka prekrila s testom in jo do konca spekla v pečici. Ko jo je obrnila, je hrustljavo testo prelil karamelizirani sok pečenih jabolk.   Limonova pita z mandlji Za testo: 185 g moke, 90 g mandljeve moke, 75 g sladkorja, 100 g masla, 2 rumenjaka; za nadev: 150 g sladkorja, 2 jajci, 2 žlici moke, 125 ml limonovega soka, nastrgana lupinica 1 limone, 30 g mandljevih lističev Naredimo testo. Pšenično in mandljevo moko in sladkor premešamo, umešamo na koščke narezano in zmehčano maslo, na koncu pa še rumenjake. Testo dobro ugnetemo, da dobimo gladko maso. Oblikujemo ga v kroglo, zavijemo v folijo za ohranjanje svežine in damo za nekaj časa v hladilnik. Nato testo razvaljamo na debelino približno 3 mm in z njim obložimo pekač za pite premera 26 cm ter damo za eno uro v hladilnik. Nato pečemo podlago iz testa 15 minut v pečici, segreti na 180 stopinj, da postane zlato rjave Naredimo nadev. Pol sladkorja, rumenjaka, limonov sok in lupinico ter moko dobro premešamo. Maso kuhamo v vodni kopeli med stepanjem, da dobimo gosto, penasto kremo. Nato jo odstranimo in med mešanjem ohladimo. Beljaka s preostalim sladkorjem stepemo v trd sneg in umešamo v ohlajeno limonovo kremo. Tako pripravljeno kremo nadevamo v pečeno podlago iz testa, po vrhu potresemo mandljeve lističe in pito pečemo od 25 do 30 minut v pečici, segreti na 180 stopinj, od 25 do 30 minut. Pomarančna strjenka Sestavine: 1 l pomarančnega soka, 2 zavitka vaniljevega pudinga, 120 g sladkorja, ½ kg skute, 4 jajca, 4 žlice ruma, prepraženi in narezani mandlji ali sesekljani orehi V skodelico zlijemo malo pomarančnega soka in v njem razmešamo prašek za puding. Ostanek soka zavremo in vanj zakuhamo razmešani puding, dodamo še sladkor. Mešamo približno 2 minuti, tako da se masa zgosti. Odstavimo in nekoliko ohladimo. Skuto in rumenjake dobro stepemo in zmešamo s pudingom. Dodamo rum in trd sneg iz beljakov. Napolnimo z mrzlo vodo oplaknjene skodelice ali kozarce in jih postavimo na hladno, da se strjenka v njih povsem shladi in strdi. Preden jo ponudimo, jo potresemo z narezanimi in nekoliko prepraženimi mandlji ali z narezanimi orehi.