Zgodovina muzeja
Čeprav je bila misel o muzeju v Beli krajini živa že od leta 1910 naprej, se je pri uresničitvi ideje vedno kaj zataknilo. Šele leta 1949, ko je bilo v Metliki ustanovljeno Muzejsko društvo, so se pokazale realne možnosti, da zaživi tudi muzej. To se je v resnici zgodilo čez dve leti, ko je bil 1. maja 1951 Belokranjski muzej slovesno odprt. V treh proštijskih sobah je pokazal obiskovalcem prve zasnove arheološke, kulturnozgodovinske in etnološke zbirke, medtem ko so bili v sobi mestne hiše razstavljeni predmeti narodnoosvobodilnega boja.
Začetki so bili torej težavni, a prišli so boljši časi, ko se je muzej preselil v metliški grad, od koder so se postopoma izselile razne ustanove in zasebne stranke. V njem so leto za letom obnovili vse prvo nadstropje in ga namenili stalni razstavi. Belokranjski muzej je prevzel v svojo upravo tudi spominsko zbirko Otona Župančiča v Vinici in krajevno muzejsko zbirko v Semiču.
Prvih trideset let je bil ravnatelj muzeja Jože Dular, ki je poskrbel, da se je Belokranjski muzej iz skromnih začetkov razvil v pomembno kulturno ustanovo z obsežno stalno razstavo, bogatim arhivom, s polnimi depoji in knjižnico.
Leta 1981, ko je postal ravnatelj muzeja Zvonko Rus, so v gradu odprli Ganglovo razstavišče za občasne razstave, kar je bila pomembna pridobitev. Stalna razstava je bila leta 1991 z vinogradniško zbirko razširjena še na grajsko klet in leta 1998 s postavitvijo lapidarija v del pritličnega arkadnega hodnika.
Vodstvo muzeja je leta 1996 prevzela Andreja Brancelj Bednaršek, ki se je zavedala pomembnosti jasnih ciljev in vizije muzeja. Najbolj viden uspeh tega obdobja je bil začetek celovite prenove metliškega gradu, ko so v njem potekala največja obnovitvena dela v zadnjih dvesto letih.
Po veliki obnovi metliškega gradu se je v jubilejnem petdesetem letu Belokranjskega muzeja začelo pisati novo poglavje v njegovi zgodovini, ki ga najbolj zaznamujejo na novo postavljena stalna razstava, povečano število obiskovalcev in razširitev dislociranih enot.
Muzej se ponaša tudi z državnim odlikovanjem Častni znak svobode Republike Slovenije. Ob petdesetletnici delovanja leta 2001 ga je odlikoval takratni predsednik Republike Slovenije Milan Kučan.
Belokranjski muzej je postal prepoznaven tudi po svojih večjih letnih občasnih razstavah, ki jih spremljajo katalogi ter bogat pedagoški in andragoški program. V muzejski knjižni zbirki Belokranjska dediščina je do sedaj izšlo devet publikacij, v zbirki Belokranjski muzej za mlade pa osem.
V letu 2013 je Vlada Republike Slovenije Belokranjskemu muzeju podelila pooblastilo za opravljanje državne javne službe muzejev za področji etnologije in zgodovine in ga v letu 2021 razširila še na področji arheologije in likovne umetnosti. Za razvoj muzeja je to izjemno pomembno, saj bo kot pristojni muzej lahko samostojno pokrival našteta področja na območju vseh treh belokranjskih občin.
V sedemdesetletnem delovanju se je Belokranjski muzej razvil v pomembno kulturno ustanovo, edino te vrste v Beli krajini. Za dediščino, ki mu je zaupana v varstvo, skrbi skladno s poslanstvom in zakonodajo. Muzej ima danes štiri stalne razstave na štirih lokacijah (v Metliškem gradu, v Spominski hiši Otona Župančiča v Vinici, v Muzejski hiši v Semiču in v Galeriji Kambič v Metliki) ter Ganglovo razstavišče v metliškem gradu in pritličje Galerije Kambič za občasne razstave.
Metliški grad
Belokranjski muzej domuje v metliškem gradu, ki je bil prvič omenjen kot trdnjava v Novem trgu leta 1338. Skupaj z mestom, ki je med tem prevzelo pokrajinsko ime Metlika, je predvsem v 15. in 16. stoletju igral ključno vlogo pri obrambi Kranjske pred krvavimi turškimi vpadi. Večkrat je bil poškodovan in obnovljen, prezidan in dograjen.
Grad so sprva posedovali goriški grofje, po izumrtju (1374) pa so ga skupaj z gospostvom prevzeli Habsburžani, ki so ga dajali v zakup raznim plemiškim družinam. Med drugimi zasledimo v Metliki celjske grofe in hrvaške bane iz družine Erdödy.
V mirnejših časih sta njegovo podobo preoblikovala požara v letih 1705 in 1790. Grajska stavba, ki na Valvasorjevem bakrorezu učinkuje še povsem trdnjavsko, je po prenovah v 18. in 19. stoletju dobila značaj udobne mestne rezidence. Po zadnjem požaru ga je od zagrebške nadškofije kupil ljubljanski meščan in krčmar Jožef Savinšek in ga pričel prenavljati. Sredi 19. stoletja je grad dobil večino podobe, ki jo kaže še danes. Zadnji metliški graščak vitez Josip Andrej Savinšek je leta 1899 grad prodal Ljudski posojilnici v Ljubljani, štiri leta kasneje pa ga je kupila Prva dolenjska posojilnica v Metliki. V prvi polovici 20. stoletja je grad gostil številne uporabnike: okrajno sodišče, metliški okraj (srez) nižjo gimnazijo in internat, otroški vrtec, ljudsko knjižnico in nekaj stanovalcev. Po letu 1954 pa se je vanj vselil Belokranjski muzej, ki danes zaseda večino prostorov.
Vsi zaposleni so imeli vedno veliko dela z obnovo metliškega gradu, ki še traja in je dosegla največji obseg v letih 1999 in 2000, ko so bili zamenjani celotno ostrešje in kritina, stropi prvega nadstropja in stavbno pohištvo.
Poslanstvo in vizija
Poslanstvo Belokranjskega muzeja je skrb za belokranjsko premično kulturno dediščino. Kot splošni pokrajinski muzej predstavlja vez med preteklostjo in sedanjostjo zlasti v izobraževalnih procesih, ko s stalnimi in občasnimi razstavami, z založniško dejavnostjo ter pedagoškimi, andragoškimi in popularizacijskimi programi prispeva k utrjevanju narodne zavesti in regionalne identitete. Njegova skrb za dediščino je v obmejni pokrajini še toliko pomembnejša.
Vizija Belokranjskega muzeja temelji na profesionalnem in strokovnem delu z jasno opredeljenimi cilji, ki vključujejo drzne ideje, ambiciozne načrte in ustvarjalni nemir, saj brez tega ni razvoja. S skrbnim beleženjem in zanimivo predstavitvijo bogate dediščine želi muzej vzbujati spoštovanje do tega kulturno pestrega in zgodovinsko pomembnega prostora. Čeprav je že postal središče, ki s svojimi informacijami pomaga oblikovati kritično razmišljanje tako pri strokovnjakih kot tudi pri šolajoči se mladini in drugih vedoželjnih obiskovalcih, si nenehno postavlja nove izzive, širi svoje zbirke in aktivnosti ter ostaja nosilec muzejske dejavnosti v Beli krajini tudi v prihodnje.
